Peter Stankovič, Gregor Tomc, Mitja Velikonja (ur.)

URBANA PLEMENA : SUBKULTURE V SLOVENIJI V DEVETDESETIH

(ŠOU-Študentska založba, Ljubljana 1999; 140 str.)

Iz stare zadrege v nove. To bi bil lahko povzetek pričujočega "kulturološkega", če ne kar "fdvjevskega" zbornika, in nemara njegova produktivna plat. Razkriva jih že naslov s pojasnjevalnim podnaslovom. Oksimoron "urbana plemena" je, če spomin ne vara, v tem prostoru lansiral zagrebški sociolog Benjamin Perasović. Je odraz kritike vplivnega koncepta delavske mladinske subkulture, ki ga je v šestdesetih in sedemdesetih letih izoblikoval krog britanskih avtorjev pod okriljem birminghamskega inštituta. Toda podnaslov spet uvaja pojem subkulture in ga prostosko in časovno uokvirja. Kako je s tem?

Uredniško pojasnilo dobimo pozno, šele v drugem uvodniku v zborniku. Mitja Velikonja v instruktivni razčlenitvi subkulturnih teorij in nastavitvi mreže za obravnavo sodobnih subkultur in subkulturnih scen, ki bi si zaslužila mesto pred Tomčevimi "tezami o telesu" (davek hierarhiji v akademski kulturi?), opravičuje njihovo uredniško uvrstitev v zbornik: od skejterjev, gejev in lezbijk, garažnih rockerjev, rockabillyjev, rejverjev, skinov, heavymetalcev, bikerjev do pankerjev. Širše sociološko razumevanje subkultur (od političnih, etničnih, prestopniških, poklicnih itd.) zoži na mladinske glasbene subkulture, na "označevanje specifičnih kulturnih praks, pogled na svet, povečini manjšinsko estetsko ustvarjanje in načine bivanja, obnašanja, mišljenja in videza, gradnje in ohranjanja posebnega življenskega sveta v družbeno-kulturnem smislu". Na stil. Na "delo" subkulturnika v prostem času, ki je preganjanje dolgcajta ali neizmerna zabava. Uvodničar navaja obširni spisek referenčne tuje in tukajšnje literature, v katerem kvečjemu pogrešamo pomembnen korpus glasbenoantropoloških in socioloških obravnav "glasbenih etničnih mladinskih subkultur". Zaradi primankljaja relevantnih obravnav sodobnih plesnih klubskih kultur, kar je izrazita hiba Urbanih plemen, navedimo vsaj prodorni zbornik Dis-Orienting Rhythms: The Politics of the New Asian Dance Music Sanjaya Sharma in kolegov (Zed Books, London 1996; cf. ocena v Muski, št. 6-7, 1998). Velikonja uvaja v današnjih subkulturnih teorijah splošno sprejeto razliko med subkulturami in subkulturnimi scenami ("urbanimi plemeni" in njim podobnih samoimenovanj, denimo hiphop nation ipd.). Subkulture so zaprte, ekskluzivne, politične, majhne, lokalne, scene so inkluzivne, apolitične, dinamične in pristopne. So "blažilci prehodov med subkulturami in dominantnimi kulturami". Povzema klasično študijo Dicka Hebdiga Subculture: The Meaning of Style (1979) in pokaže na hkratni obstoj obojih in na podobne načine njihovega nastajanja s procesom brikoliranja, brkljanja dostopnih in od povsod nabranih znakov in na njihov način ujemanja, skladnosti v smiselno celoto. Podobno kot Hebdige opozarja na dinamična notranja razmerja v subkulturi, na tekmovalna razmerja med subkulturami in na razmerja subkultur do starševske in/ali dominantne kulture. Hebdige v historični obravnavi oblikovanja britanskih mladinskih subkulturnih stilov izpostavlja bližino položajev črnske in belske delavske mladine. Tudi ko gre za konfliktna razmerja med njima, sicer romantizirane črnske kulturne oblike še vedno pomembno vplivajo na razvoj vsakega subkulturnega stila. Zadrege zahodnih sociologov in subkulturologov, ki so se formirali ob rokenrolu, so še danes precejšnje, ko se jim pred nosom oblikujejo subkulturni stili, ki so si prisvojili in privzeli globalne kulturne oblike z domnevnim "etničnim pedigrejem". Mar zato v zborniku ni tukajšnje hiphoperske scene? Za razliko od večine avtorjev, ki se proti poudarkom iz uvodnika zadovoljijo z afirmativno kronološko genealogijo vzpostavljanja in notranjih cepitev "žanrskih" subkulturnih stilov, to v preizpraševanju razmerij subkulture garažnih (underground) rockerjev do drugih subkultur in dominantne kulture edini konsekventno stori Peter Stankovič. Išče razloge za njeno subkulturno zapiranje v ustaljene rockovske okvirje, ki pa je dalo nov zagon rockovski kulturi z nekaj glasbenimi presežki. Za povrh z lucidnim prikazom "fundamentalizma" in zgleda v "holistični" drži didžeja in promoterja Marjana Ogrinca s poosebljenim načinom živetja rokenrol življenja.

A paradoks zbornika je drugje. Subkulture s sodobnim dodatkom subkulturnih scen (to stori Velikonjev uvodnik, manj študiji primerov) obravnava na ravni osemdesetih let. Prekriva ga le bolj izpiljen metodološki firnež nove sociološke "čarobne paličice", etnografije, opazovanja z udeležbo, nativčev/fenovski pogled, ki naj bi v "empirični življenski resničnosti" zajel "pospešeno kulturo" zadnjega desetletja, fragmentacijo in mnoštvo mladinskih kultur in scen, ki ne ustrezajo več (prejšnjemu) statičnemu sociološkemu modelu (cf. Readhed, The Clubcultures Reader, 1998). Etnološki opis pank stila kot "namerne komunikacije" Andreje Potokar v zborniku Punk pod Slovenci (Krt 1984) je celo gostejši, izbrane izjave subkulturnikov in žargonski glosar zgovornejši. Subkulturne prakse so bile v osemdesetih letih stigmatizirane, dominantna kultura je v njih prepoznala subverziven, političen naboj, četudi se v iskanju prostora za žur in šemljenju vse niso imele za takšne.

Pojem subkulture v Urbanih plemenih ostaja reduciran na mladinske glasbene subkulture, katerih monolitno stereotipijo k sreči razbija ključno besedilo v zborniku o lezbični in gejevski sceni Nataše Velikonja. Za tukajšnje razmere in umestitev uvaja "znotrajscenski" žargonski pojem klozet, ki se upira predpostavki izrecnega domicila v glasbi: "Postavljanje novih družbenih skupin zgolj v reference, okrog katerih se združujejo, brez predpostavljanja nadgradenj, ki izhajajo iz njih, pomeni ne prepoznavati jih kot socialno, kulturno in politično relevantne." (UP, str. 65) Njeno besedilo posredno opozarja na simptomatično odsotnost obravnave vsaj ene "radikalno druge" subkulture, ki je ne moremo zvesti zgolj na kategorijo "mladine", prej na njen socialen in političen položaj; "priseljenska (etnična) kultura" ni spektakularna, vidna, razen v pouličnih akcijah fantov iz Rakove Jelše ali v avditivnih posegih v urbano, mestno zvočno okolje ob "transgeneracijskem" križarjenju z avtomobili ob pribijanju "druge popularne godbe", turbofolka. Je "klozetna" in nevidna v zaprtih druženjih v določenih javnih lokalih. In prisotna v javnem rasističnem diskurzu, na kar nas ob analizi Delove "Nočne kronike" novinarja M.S. opozarja Tonči Kuzmanič v knjigi Bitja s pol strešice: Slovenski rasizem, šovinizem in seksizem (OSI-Slovenija, 1999).

S tega stališča bi bili lahko najbolj plodni komplementarni obravnavi "Balkan scene" in skinheadov. K arbitrarni pedantni kronologiji balkanskih žurov od leta 1990 predlagamo evidenco njihove "predzgodovine". Pisec teh besed je vedno mislil, da se je prvi proto-Balkan žur pripetil v diskoteki Palma po koncertu Fejata Sejdića na Drugi godbi ali vsaj na "Dr. Voice for president" predvolilni "mitingaški" predsedniški kampanji Radia Študent v klubu K4 s "Slobo songi", a je očitno živel v usodni zmoti. Tvegajmo še hipotezo, zakaj v Sloveniji ni spektakularne skinheadovske subkulture: zato, ker je dominantna kultura skinheadovska.

Hiba socioloških obravnav mladinskih glasbenih (!) subkultur je, da imajo komaj kaj za povedati o sami muziki, ki ima različno vlogo od posamezne subkulture do scene kot povezovalni in identifikacijski dejavnik. Zadovoljijo se s splošnimi vtisi (agresivnost, subverzivnost, trdost, hipnotičnost...), ki krasno zapolnjujejo smiselnost opisa subkulturnega stila, le redko pa se sprašujejo o pogojih reprodukcije določenih značilnih glasbenih stilov, žanrov, podrobnostih v njihovi strukturi, akustičnih značilnostih. Ponekod muzika igra le vlogo lepljivega družabnostnega ozadja, drugod je njena vloga središčna, denimo na "balkan klubskih žurih". Nekateri avtorji v zborniku se tega zavedajo in gredo čez opis koherentnosti subkulturnega stila.

Simon Frith je leta 1993 opozoril na pomemben premik pri preučevanju popularne godbe od dominacije socioloških subkulturnih teorij k osrednjemu pojmu, sceni, ki je bolj dinamičen in kompleksen (cf. S. Frith, v Popular Music - Style and Identity, IASPM 1995).Na prizorišča, v klub, diskoteko, špelunko glasbeniki, didžeji in publika prihajajo in odhajajo. Scena je v središču (tudi muzikoloških) primerjav glasbenih izkušenj ob igranju in poslušanju godbe. Zato se Frith posveča vrednostnim sodbam o muziki in našemu generičnemu vstopanju v svet godbe, kjer črpa iz razmišljanj Franca Fabbrija o "glasbenih žanrih" (s skupkom družbeno sprejetih "pravil": oblikovnih in tehničnih, semiotičnih, vedenjskih, socialnih in ideoloških, komercialnih in juridičnih).

Urbana plemena se ustavijo na točki, ko skoz "etnografijo stilov in scen" nastavijo fenovsko/domačinsko shemo samorazumevanja subkulture ali scene in opišejo načine privzemanja večinskih zahodnih stilskih zgledov, kar je lepo izhodišče za analizo. Izjeme (predvsem Peter Stankovič o rocku, Igor Bašin o panku in Mitja Prezelj o heavy metalu) se dotikajo pogojev vzpostavljanja "skupnosti okusov" na scenah in v klubih z obravnavo medijskega posredovanja godbe, vlogo kulturne industrije in predvsem institucionalnih ovir pri vzpostavljanju scenskih prostorov, klubov. S tem pa že opuščajo rigorozne subkulturološke modele. Ostaja vsaj vprašanje: kaj pa nespektakularne glasbene subkulture, morda tukajšnji folkiji, celo feni world music ali obiskovalci kinoušesnih predstav ipd.? Tu je meja obravnave mladinskih glasbenih (sub)kultur.

Glasbeno življenje je verjetno treba zagrabiti z drugimi orodji, denimo na način Ruth Finnegan v Hidden Musicians, ki obrne subkulturno ploščo in se raje vpraša, kaj sta posameznik ali posameznica z uživaškim poslušanjem, plesanjem ob godbi v klubu ali igranjem na koncertu prinesla nazaj v svoje vsakdanje življenjsko okolje.

Antiklimaktičen sklep: Popularne godbe težko zaobjamemo s sociološkimi subkulturnimi teorijami. Subkulture, subkulturna gibanja in njihove strategije, kar je pokazala Nataša Velikonja, velja z vso družboslovno strogostjo in politično angažiranostjo braniti pred njihovo redukcijo na glasbeno mladinskost, na džuboks klozet.

Post scriptum:

Po radiu so v prednovoletni mrzlici predvajali reklamo za znamko čevljev, ki so najbolj pogosto omenjani stilski artefakt v zborniku. Reklama je sovpadala z njegovim izidom. Nagrada ob nakupu je bila knjiga o angleških subkulturah. Po trdem, subverzivnem, uporniškem pojmovanju subkulture je zbornik lahko vir informacij za represivni aparat države, po mehkem, apolitičnem, nezainteresiranem, fluidno scenskim pa kvečjemu modni vodnik po štacuni "izberi svoj stil". Ob pogledu na brhke fotke "urbanih" in na žurnalistično deformirane "vikend" komentarje je pogled zaman taval in iskal en sam samcat subkulturniški sredinec, dvignjen proti objektivu. Pokliči zdaj!

Ičo Vidmar