Letnik: 2000 | Številka: 1 | Avtor/ica: Miha Zadnikar

Neil Brand

DRAMATIC NOTES - Foregrounding Music In The Dramatic Experience

YAL University of Luton Press/Arts Council of England, Luton 1998, 148 str.

Paradoks - toda kolikokrat se pripeti, da imamo z glasbenih področij, ki so življenju najbliže, bore malo oziroma najmanj refleksivnih, didaktičnih, instruktivnih del. In za razmerje med glasbo in dramo že lahko potrdimo, da je zunaj dvoma življenjski, celo "živi" projekt par excellence, nekaj, kar nam prenika v notranje uho in nenehoma spremlja vse naše žitje in bitje. Če refleksivno, didaktično, instruktivno delo s takšnega področja spiše še človek, ki razmerje med glasbo in dramo tudi aktivno živi, torej v živo, - kot glasbenik - poskrbi, da mu streže z vso potrebno življenjsko silo, potem je že s tem na tri četrt poti k profesionalni izvedbi, češ "kako se streže stvari". It is so jazzy!

Pianist, igralec in skladatelj Neil Brand, po svetu znan predvsem kot kinski pianist, torej spremljevalec nemih filmov, njihovih notranjih in zunanjih usod, je po dolgih letih naposled uspel izdati svojo knjigo, v bistvu priročnik o zgodovini narativnih glasbenih postopkov. V njem nastopa z izrazitim levičarskim zamahom, tako da se z ene strani socialno zavedno sprašuje o usodah vseh tistih že vnaprej marginaliziranih glasbenikov, ki jih je razmerje med glasbo in dramo pognalo v dokončen propad (in so dobesedno izživeli nepoznana junaštva iz dramskih filmov), z druge strani pa nam lucidno in spretno streže z vprašanji: Kakšen je tisti skrivnostni proces, ki ga prepoznamo vsi, da na glasbena čustva in znake reagiramo poenoteno, ne glede na "glasbenost". Kdo odloča o rabi glasbe v medijih (film, radio, video, TV, reklama, opera, gledališče,…)? Kako je prišlo do tega, da je dvajseto stoletje postorilo, glede razmerja med glasbo in dramo, korak, kakršnega še ni bilo - na prej neznana psihična območja, pa tudi v strahotne in predvidljive klišeje, vselej z veliko profesionalizacijo spekterskih in atmosferskih poznavalcev? Na čigav glasbeniški račun se je krepilo to poznavalstvo, kdo je razprl prostor za neskončne specializacije?

Brandova knjiga je v dveh tretjinah namenjena subtilnim in vrtajočim pogovorom. Pred njegovim mikrofonom se zvrsti cvet britanske "incidental music" scene: Judith Weir, Dominic Muldowney, Barrington Pheloung, Stephen Warbeck, Ilona Sekacz, Martin Duncan, Carl Davis, John Altman, David Pownall, George Fenton, Richard Rodney Bennett in "najmuzikalnejši med režiserji" - John Schlesinger. Vpraševalcu in avtorju tretjinskega uvoda, ki sega od starogrških muziškodramatskih naprezanj prek nasilne evropske pretenzije, da se glasba in drama razločita, do današnje holivudske - in včasih kar globalne - iluzije, po kateri sta segmenta spet poenotena, se postavljajo fokusirane dileme, saj sam nikakor ne gre med manipulatorje ali cenene kinoušesne hipnotike. Ne, Neil Brand neti teorijo iz svojih vsakdanjih postopkov, med katerimi izza klavirja sledi dramski filmski tvarini in ji skuša najti ustreznic. Sam zatrjuje, da je teh ustreznic n, vendar zaupa hipni, imrpvizatorski odločitvi, ki eno izmed teh n-tih ustreznic popelje do sinhrone regulative: Ne služiti, pač pa ustrezati. Ne kakor naj bi bilo, ampak kakor je. Pri tem ni misticizmov - težaško in koncentrirano podjetje se lahko razblini v hipu, ko egomanski principi ali muziška virtuozniška sla "prekrijeta" medijsko oziroma trenutno dramsko ambicijo. Vedeti za režijski konstrukt, tam sta skladateljska in izvajalska glasbena skrivnost. Oziroma drugače: Če priznamo globinsko komunikacijsko strukturo, spričo katere instinktivno reagiramo na glasbo, ki se zanjo domneva, da "opisuje" čustva, čute, misli in okolje, kako, "za vraga", skladateljski postopek doseže podobno reakcijo v vsakomer od nas … Mar se ta odzivna zmožnost menja z leti ali z razvojem glasbenih slogov? Ali so nekateri ljudje dejansko odzivnejši od drugih? Kam nas vodi takšna domneva? Je bolj povezana z "muzikaličnostjo" ali s "humanističnimi" vzorčenji?

Neil Brand je obvezno kinoušesno branje - samoten preblisk izza kinskega klavirja, kjer se kaj rado pripeti, da v iskanju medijskih ustreznic nastanejo godbe, ki prebivalstvu navsezadnje ustrezajo tudi kot univerzum. Mimo grozečega in težko dosegljivega razmerja med glasbo in dramo. V tem univerzumu se zgodba šele začenja, in zato Brand svoje redko delo rad imenuje priročnik ali predgovor.

Miha Zadnikar