BASS JUNKIE

Bass Time Continuum

Breakin’ Records, 1999

G. D. LUXXE

Submission

Breakin’ Records, 1999

Kontinuiteto časa po prepričanju elektro srenje res zagotavljajo seizmične basovske linije, ki običajno prebijajo zvočnike v klubih, tresejo kozarce na mizah in večini ljudi čisto preprosto povzročajo glavobol in krvavitve iz nosa. Slednje je mogoče le del minimalistične tradicije tehna, ki producira trdo in agresivno tehnološko godbo, ki človeku v resnici pride do dna in ga dobesedno razčetveri. Novodobni elektro je mehkejši in manj agresiven, čeprav nam lahko hkrati ponuja tudi več ostrih občutkov in povsem fizičnih doživetij. Mogoče bi se dalo govoriti o močnejši identiteti elektra, ki ga sedaj že obkroža nekakšna avra tradicionalne glasbene zvrsti, saj se v vseh obdobjih od nastanka elektronske godbe naprej trdovratno vrača nazaj v prihodnost in brez posebnih zadržkov mutira v reciklirane glasbene žanre in podžanre. Bass Junkie je zvest tradiciji bojevitega, ‘warfare’ elektra, kot ga poznamo iz katalogov založb Battle Trax, Metroplex, Underground Resistance, Panic Trax, Puzzlebox ... in še bi lahko naštevali. Seveda pa ne smem pozabiti na založbo Breakin’ Records, pri kateri je Bass Junkie ali Phil Klein prvi album In Bass No One Can Hear You Scream nasledil z zadnjim izdelkom Bass Time Continuum. Ta je zbirka starih komadov, vzetih z EP plošč Unknown Funk in Cyber Bass ter s kolektivnega albuma Outerbass Vibration Collective. Poleg tega se na albumu znajde tudi nekaj remiksov in verzij, pri katerih lahko med zaslužne zapišemo tudi elektro garača in hiper produktivca, ki se skriva za imeni Ed Dmx in DMX Krew. Reciklažna in retrogardna srenja elektro producentov pri Breakin’ Becords pa je vrste obogatila še z enim ekscentričnim melanholikom in novim romantikom, ki kot Bass Junkie povzema zvoke osemdesetih in gre pri tem početju še veliko dlje. Gerhard Potuznik tokrat pod imenom G. H. Luxxe s produkcijskimi sredstvi devetdesetih dobesedno spet vzpostavi osemdeseta. Album Submission je pri Breakin’ Records izšel čisto preprosto zaradi tega, ker je Gerhardu Potuzniku všeč delo založbe. Submission je po mojem štetju tretji Potuznikov album, ki nekako sledi nepregledni vrsti EP plošč in sodelovanj pri avstrijskih založbah Cheap, Morbid, Abuse, Sabotage in Mego, detroitski Interdimensional Transmissions ter nemški Disko B. Dejstvo je, da Gerhard Potuznik le redko prekine s produkcijo obskurnih projektov, ki so se zadnje čase od drum’n’bassa, duba in funka začeli nevarno približevati elektru in zvokom osemdesetih. Submission je najradikalnejši izdelek v tej smeri, saj je Potuznik na albumu, poleg Nicky Murray - Leslie (iz skupine Chicks On Speed), pokazal tudi pevsko nadarjenost. Rezultat niti ni slab, saj album zveni kot mešanica zgodnjih Depeche Mode, Joy Division, Front 242, 23 Skidoo ... in drugih elektro pop in EBM skupin iz bližnje preteklosti. Sicer pa kaže albuma Bass Time Continuum in Submission vzeti kot dve radikalno moderni in neozdravljivo kompleksni poslastici nove dobe, ki sta močno osoljeni z zapuščino osemdesetih.

Jure Matičič