GUY CLARK

Cold Dog Soup

Sugar Hill/Bofex, 1999

Prav vsaka plošča Guya Clarka je nekaj posebnega in menim, da je malo glasbenikov, ki bi ustvarjali tako strogo določeno in po svoje omejeno glasbo, pa bi jim od plošče do plošče uspelo ohraniti kakovost. Guy Clark je v dolgi karieri izdal razmeroma malo plošč, zato smo vsakega novega izdelka toliko bolj veseli. Plošča Cold Dog Soup je izšla pri založbi Sugar Hill (pri nas Bofex/Big Bang) in prinaša zelo preprosto aranžirano akustično glasbo. Ima veliko skupnega z bluegrassom, Clark v skladbi Bunkhouse Blues celo zajodla, vse skupaj velikokrat spominja celo na irski folk, v jedru pa je ta glasba dosledno podrejena postulatom, ki si jih je sijajni teksaški trubadur zastavil že na snemanju prvenca, plošče z naslovom Old Number One, ki jo poznavalci še danes štejejo med najboljše stvaritve ameriške kantavtorske glasbe in med redke plošče, ki si zaslužijo primerjavo s klasikami Townesa Van Zandta. Clark, kitarist, pesnik in pevec, ki smo ga pred leti slišali tudi v Ljubljani, je od ducata pesmi sam ali v različnih sodelovanjih napisal devet skladb - nekatere so prave male pesniške mojstrovine, kakršnih smo pri Clarku vajeni -, med priredbami pa boste našli odlične pesmi Steva Earla, Richarda Dobsona in Keitha Sykesa. Na snemanju v nekem starem studiu v Nashvillu sta bila Clarkova dobra prijatelja Verlon Thompson in Darrell Scott, ki igrata na različna akustična glasbila, za spremljevalne vokale pa si je nekaj časa vzela celo Emmylou Harris (www.sugarhillrecords.com; Sugar Hill Records, PO Box 55300, Durham, NC 27717-5300, USA).

Jane Weber