DEL-ALFOLDI SZAXOFONEGYUTTES

Esthajnal

Rana in fabula, 1998

Polnokrven evropski, še bolje, srednjeevropski jazz, ozemljen s trdnimi etničnimi koreninami, je postal ob izteku devetdesetih pomembna referenčna točka za preverjanje, kaj vrednega pozornosti se v aktualnem jazzu sploh dogaja. Takšen je že kar nekaj desetletij madžarski jazz v vsej pestrosti pojavnih oblik, zasedb in izrazov; vendar je pri nas očitno tako temeljito spregledan že zaradi geografske bližine, kot je spregledan tudi drugi sosed, italijansko jazzovsko prizorišče. Verjetno se jih malo med vami še spomni, da je bil ob vsej zelo močni ameriški in evropski jazzovski ponudbi v osemdesetih eden najodmevnejših koncertov v Ljubljani nastop madžarskega orkestra Makuz, ki ga je vodil pianist Gyorgy Szabados; odigran je bil na Drugi godbi, ki je tudi sicer ves čas kolikor toliko odprt prireditveni prostor za seznanjenja z najboljšim na evropskih jazzovskih prizoriščih. Kljub temu smo se z madžarskimi postjazzovskimi godbeniki - v nasprotju s tamkajšnjo etno ponudbo - redko srečevali. Ob Gyorgyu Szabadosu pravzaprav bolje poznamo samo še Mihalya Drescha in Istvana Grencsa, mlajše generacije pa sploh ne. Zaradi vsega tega, še posebej pa zaradi izborne postjazzovske godbe, ki jo ponuja kvintet z zapletenim (za naše znanje madžarščine) imenom Del-alfoldi szaxofonegyuttes na (menda) prvem albumu Esthajnal, je vredno z njegovo pomočjo opozoriti na tamkajšnje dogajanje. Del-alfoldi szaxofonegyuttes je kvintet, ki ga sestavljajo trije pihalci, kontrabasist in bobnar; vsi seveda občasno posežejo tudi po postranskih zvočilih, kar je v takšnem glasbenem okolju že nekaj desetletij normalen pojav. Vsi so bili rojeni, so zrasli, se šolali in si priskrbeli delo na jugu velike madžarske ravnice, v mestih Szarvas, Zenta, Szeged in Totkomlos. Prav temeljita glasbena izobrazba na eni ter izkustvena zakoreninjenost v glasbeni tradiciji okolja na drugi strani sta temeljni vsebinski determinanti njihovega početja, ki ju nadgrajujejo z iskrivimi improvizatorskimi sposobnostmi ter domiselno, a disciplinirano kolektivno igro. Preden so se leta 1992 zbrali v ta saksofonski ansambel, so si glasbeno znanje in vtise nabirali v različnih sodelovanjih z znanimi madžarskimi glasbeniki in skupinami, med katerimi se, zanimivo, spet pojavljata nam dobro znani imeni Mihalya Drescha in Istvana Grencsa ter - še dodatna zanimivost - skupin Kampec Dolores in Vizonto (mimogrede, še enih znancev z Druge godbe). In tudi od kar obstaja ta zasedba, se ne omejujejo samo nanjo, ampak sodelujejo pri različnih glasbenih in gledaliških projektih. Ta širina zanimanj, dejavnosti, angažmanov in poznanstev se seveda temeljito izraža v večplastnosti izdelkov ter bogastvu izvedb. Domiselno, duhovito, virtuozno, skupinsko, široko, dinamično - samo nekaj počeznih oznak njihovega početja, za katerega je najbolje, da mu preprosto prisluhnete, saj je album Esthajnal glede na redkost in dragocenost srečanja z aktualnim madžarskim postjazzovskim ustvarjanjem obilen in okusen zalogaj.

Zoran Pistotnik