JIMMY FORREST

Black Forrest

Delmark/Statera, 1999

Jimmy Forrester je danes skoraj neznan tenor saksofonist bopovske dobe, ki se ga poznavalci spominjajo predvsem po uspešnici Night Train. Zanj je značilen silovit, nekoliko grob zvok, ki ga, kot pravijo, stilistično postavlja med Charlieja Parkerja in Ornetta Colemana, čeprav zna pokazati tudi precejšnjo mero subtilnosti.

Poglavitna zanimivost plošče Black Forrest pa je vsaj na prvi pogled gotovo zasedba, kajti poleg Forresta so v njej še pianist Harold Mabern, basist Gene Ramney, sijajni kitarist Grant Green, za katerega je bilo to prvo snemanje, in sloviti bobnar Elvin Jones. Posnetki so nastali pred natančno štiridesetimi leti in so ostanek tistega, kar je sicer izšlo na plošči All the Gin Is Gone. Prav zato niti ni čudno, da je izbor nekoliko bolj predvidljiv in manj atraktiven, čeprav so glasbeniki tudi tokrat izvrstni. Forrester je še posebej prepričljiv v hitrih, izrazito bopovskih skladbah, ko njegov tenor po zvoku skoraj spominja na alt, medtem ko Greenova kitara spet izvrstno dopolnjuje pihalca in si tu in tam izbori kakšen solo, Jones pa kot običajno poskrbi za izvrstno ritmično podlago.

Tudi poslušanje te plošče pa ne more odgovoriti na eno od zanimivih vprašanj iz zgodovine jazza: zakaj noben tenor saksofonist v bebopu ni dosegel zvezdniškega statusa? Za Forresterja pravijo, da je imel tak potencial, vendar ga na tej plošči, žal, ni mogoče slišati.

Jure Potokar