DENNIS GONZALEZ

Forever The Falling Of Stars

daagnimRecords, 1999

Predvsem glasbeno, pozneje pa, čeprav manj intenzivno, tudi književno in likovno delo dallaškega posebneža Dennisa Gonzaleza smo v teh krajih spremljali vse od dokumentiranih in javnosti dostopnih ustvarjalnih začetkov v sedemdesetih letih in nato ves čas tja nekam v zgodnja devetdeseta. Po nekajletni odsotnosti z glasbenega prizorišča, povzročeni s kombinacijo bolezenskih težav ter osebne in ustvarjalne krize, se Dennis Gonzalez vrača na prizorišče; vrnitev zelo spominja na njegove začetke, seveda pa v nekakšni heglovski spirali v skladu z duhom časa, razvojem tehnologije ter interakcij s samostojno ustvarjajočima, glasbeno izrazno radikalnima potomcema na povsem drugačnih izhodiščih. V mislih imam izrazito individualističen, izvajalsko že kar samozadosten in v eksperiment odprt pristop, kjer je skorajda "one man band": ne samo kot izvajalec multiinstrumentalist, ampak tudi kot snemalec lastnega dela - to mu seveda omogoča, da kot instrument uporablja same tehnološke razsežnosti lastnega studia - ter kot producent in založnik albuma. Kolikor gredo ustvarjalni prispevki čez opisani ris, pa še vedno ostajajo strogo v družinskem krogu. Če je Dennis v preteklosti albume ali vsaj posamezne skladbe posvečal sinovoma Aaronu in Stefanu (mimogrede, tudi na tem albumu najdemo dve takšni!), potem je album Forever the Falling of Stars prvi v opusu, ki so ga naredili skupaj. Uporabil je njuno instrumentalno znanje (Aaron se predstavlja kot basist, mlajši Stefan je za album prispeval elektronsko modificiran glas, sicer pa igra tudi bobne in kitare), predvsem pa je v sam koncept albuma vpel njuni osebni izkušnji z dallaške glasbene scene, kjer sta namreč zelo aktivna v tamkajšnjem postpunkovskem dogajanju. Prav soočanje s tem je bilo izzivalno izhodišče za nastanek v primerjavi z dosedanjim delom nenavadnega novega albuma. V enajstih skladbah je zgostil, nadgradil in nato "posemplal" svojo celotno ustvarjalno in v marsičem tudi življenjsko pot: jazzovske izkušnje, trdno zakoreninjene v etnični pripadnosti - potomec ameriških Mehikancev seveda od rojstva nosi s seboj glasbene vplive z ameriško-mehiških obmejnih področij, gospel in himne južne baptistične cerkve ter južnjaški blues - in posledice izrazito naprednega, socialno angažiranega gledanja na okolico in svet; to ga je seveda pripeljalo v bližino tako imenovanega "free jazza" in k sodelovanjem z velikani radikalnega afroameriškega jazza, zagotovo mu je pomagalo tudi pri sprejemanju aktualnih radikalnih glasbenih izkušenj lastnih sinov ter izzivov, ki jih pred neobremenjenega, za novo odprtega ustvarjalca postavljajo nove tehnologije. Vsi ti elementi, vsa ta razvejana snov, obogatena še z glasbenimi izkušnjami fizičnih in duhovnih potovanj po Indiji ter s spoznavanjem evropskih ljudskih godb v sredini devetdesetih, je prisotna v enajstih studijskih avanturah. Med njimi izstopajo: Hymn For, predelana verzija lastne skladbe Hymn for John Carter, izvorno objavljene na albumu Catechism Dennis Gonzalez Dallas London Sextet v začetku devetdesetih; "indijska" Seetro; morda najbolj zanimiva, v Dennisovi mehiški kulturni zapuščini trdno usidrana skladba tega albuma Herido, navdihnjena z besedilom mistika in pesnika iz 16. stoletja San Juana de la Cruza; ter seveda naslovna skladba tega albuma značilnega imena: Forever the Falling of Stars.

Zoran Pistotnik