Letnik: 2000 | Številka: 1 | Avtor/ica: Jure Potokar

KEITH JARRET

The Melody At Night, With You

ECM/Statera, 1999

V novi solistični plošči velikega Keitha Jarretta je precej simbolike. Je namreč prva, ki je nastala po hudi bolezni, ki mu je onemogočala ne le nastopanje in snemanje, ampak tudi vsakdanje vaje. Prav zato je morda nekoliko bolj razumljivo, da so posnetki zanjo nastali v domačem studiu in da je bil sam tudi tonski tehnik. Dalje, čeprav je plošča solistična, ne gre za čisto improvizacijo, ampak za interpretacije vrste zelo znanih jazzovskih standardov in ljubezenskih pesmi, ki so jih napisali veliki ustvarjalci iz tega žanra, od Gershwina in Ellingtona do Kerna in Hammersteina.

Na prvi pogled torej nič novega, kajti Jarrett standarde s triom preigrava že vrsto let, brez dvoma drži tudi, da si s ploščo The Melody ... najbrž ne bo pridobil veliko novih poslušalcev. A tako seveda ni zato, ker bi bila slaba ali povprečna, ampak zato, ker se Jarrett izbranih skladb loteva precej radikalno. Zdi se, da še nikoli ni šel tako daleč v poenostavitev interpretacije. Vseh skladb razen ene se loteva samo na ravni melodije, to je povsem v skladu z njegovim stališčem do izvajanja standardov, da je namreč največja težava vstopiti vanje in poskrbeti, da notranji prostor ostane vitalen. Ob pozornejšem poslušanju namreč hitro postane jasno, da se nenehno trudi osredotočiti našo pozornost na strukturo skladb, obenem pa želi pokazati, kaj lahko pomeni melodija, če je prepričljivo zaigrana in če obenem ne zanemarja smisla besedila.

Jarrettove sveže, izrazito lirične interpretacije standardov bodo torej očarale predvsem zveste poslušalce, ki bodo znali ceniti zadržano eleganco in neizumetničenost. Tako kot vsakemu velikemu umetniku je namreč tudi Jarrettu vedno bolj jasno, da so najlepše in najtrajnejše stvaritve obenem tudi najbolj preproste in najbolj neposredne. The Melody at Night, With You, ki jo je posvetil ženi Rose Ann, je ena takih in samo želimo si lahko, da bo sledila še kakšna.

Jure Potokar