Letnik: 2000 | Številka: 1 | Avtor/ica: David Braun

MAURICIO KAGEL

Solowerke für Akkordeon und Klavier

Winter and Winter, 1998

Kako nepreračunljiva so včasih glasbena pota, bi najbolje znal povedati Mauricio Kagel, ki je eden redkih avantgardistov, ki danes veljajo za klasika (založba Sony je izdala kompletnega Ligetija!). Kompozicijski samouk, tvorec »Glasbenega gledališča«, scenarist, režiser, kolažist, skladatelj banalnega in zmešnjav - pravi enfant terrible torej, pa vendar hkrati docent v Darmstadtu, profesor za kompozicijo na State University v New Yorku, docent na filmski akademiji v Berlinu, vodja kölnskih tečajev o novi glasbi in profesor študijskega programa (ustanovljenega njemu v čast) Novega glasbenega gledališča v Kölnu. Takšna nasprotja lahko v biografiji prikaže samo Kagel, temu primerna je repertoarna vrednost njegovih del.

Plošča prinaša šest skladb Mauricia Kagla, med njimi tudi eno (Rrrrrrr…), ki je bila v izvirniku spisana za orgle, vendar zveni pod poznavalstvom Teodora Anzellottija, kakor bi že od vekomaj čakala na harmoniko. Slogovna raznovrstnost kaže na Kaglovo zanimanje za »absolutno glasbo,« ki naj bi »žonglirala z vrednostnimi predstavami in sodbami o glasbi« in se ponorčevala tudi iz današnje glasbene industrije. Produkcijsko odličnost te skladbe (in vsebinsko širino celotne plošče) je gotovo treba pripisati tudi temu, da je založbi uspelo za producenta pridobiti Mauricia Kagla osebno! Tako sega spekter plošče, v skladu s Kaglovo »multidirekcionalnostjo«, tudi v filmsko delo MM 51 (za istoimenski Kaglov film iz leta 1976), v katerem pianist niza kratke glasbene vzorce iz komercialnih filmskih produkcij ter jih ob bitju metronoma (z utripom 51) sestavlja v lepljenko zasebne akustične srhljivke, v kateri ne manjka niti pianistov morilsko sadistični smeh. Posebne pozornosti je vredno klavirsko delo Á deux mains, ki dokazuje, da je Kagel, čeprav načelno ne verjame v svobodno improvizacijo, znal iz nje izvleči najboljše plati (spomnimo se recimo še njegove Exotice); s tem je vnesel zanos in svežino v sicer včasih suhoparno avantgardno klasiko - primerno prepričljiva in izvrstna je tudi izvedba Luka Vaesa. Skoraj tretjino plošče zavzame skladba Passé Composé, katere glasbena vsebina je refleksija na polpretekli čas, kakor ga obrazloži francoska gramatika, in je napolnjena z odtujenimi ironičnimi citati. Pianist jo konča s tem, ko sproži v notranjosti klavirja skrit magnetofon, ki ponovi igranje - naloga pianista pa je, da (tudi fizično) »otrpne« v trenutku, ko izzveni zadnji zaigrani ton; vendar pa to, iz zgolj akustičnega medija, seveda ne more biti razvidno (je pa pojasnjeno v spremnem besedilu). In čeprav plošča kaže Kagla v najboljši luči, je prav navezava na glasbeno teatraličnost omejujoča v fiksaciji na akustični medij, saj vsebuje integralne vizualne elemente (recimo tukaj manjkajoča Hipokratova prisega za klavir za tri roke).

Izdelek je privlačen po mojstrskih interpretacijah Teodora Anzellottija in Luka Vaesa ter tudi po kompiliranem izboru, ki vnaša med obe glasbili pravo mero ravnovesja in prikazuje le izsek iz Kaglovega zaslepljujoče širokega spektra glasbene ustvarjalnosti. Kljub temu pa izbor skladb odseva Kaglov bister um, zbadajoč humor, kritiško ost (da, bil je tudi glasbeni in filmski kritik) - in tako je delo lahko poslušano tudi kot referenčni glasbeni komentar, kakor zgodba o glasbi, čeprav bi bilo Kaglu verjetno ljubše, ko bi ga (zasluženo) poslušali zaradi dela samega.

Nekoliko skopa pojasnila k posameznim skladbam je sestavil sam Mauricio Kagel, grafično likovno opremo pa je prispevala soproga Ursula Burghard. Upajmo tudi, da bo plošča doživela nadaljevanje, saj ne prinaša kompletnega Kaglovega repertoarja za klavir in orgle (harmoniko); vsekakor pričakujmo nadaljevanje z izvrstnim parom Anzellotti in Vaes. Zelo priporočeno!

David Braun