KAPELA LA CHATELIERE

Incognito

TKM Studios, 1999

Pravzaprav sem po poslušanju tega albuma zelo zadovoljen; in prepričan, da bom zadovoljen, sem bil že po prvih treh skladbah. Kapelo La Chateliere sem sicer občudoval že od nekdaj. Občudoval sem vztrajnost, samo njej lastno dolgoletno prisotnost na tukajšnjem prizorišču drugačne godbe; potem izrazito neodvisno držo - osebno in ustvarjalno; pa odprt, a vendar selektiven, avtorsko profiliran in žanre preskakujoč odnos nosilnih članov do aktualne glasbene tvornosti v svetu. Hkrati (ter prav zato) pa sem se počutil nekako nelagodno ob vsakem novem podvigu; pa naj si je šlo za kateri izmed redkih, a rednih koncertov, za nastop na Drugi godbi ali pa za novo zvočno gradivo. Nelagodje je bolj ali manj izviralo iz nesorazmerja med vloženim trudom, pokazanim glasbenim znanjem in poznavanjem glasbenih virov, avtorsko smelostjo in brezkompromisnostjo na eni ter javno odmevnostjo in kritiško odzivnostjo do rezultatov tega ustvarjalnega napora na drugi strani. Zagotovo je mogoče del spregledov dosedanjega več kot desetletje trajajočega dela Kapele La Chateliere pripisati luknjičavosti njene prisotnosti na domači glasbeni sceni. Ta je bila sicer ustvarjalno kontinuirana, a pojavno občasna. Po koncertih in javno dostopnih posnetkih so sledili vse predolgi premori, ki pri občinstvu, bombardiranem z atrakcijami, nujno rojevajo pozabo. Tako se Kapela La Chateliere za velik del potencialnega občinstva rojeva vedno znova, z vsakim javnosti dostopnim ustvarjalnim aktom. Od zadnjega do tega albuma, natančneje, od nastankov posnetkov za enega in za drugega so pretekla okrogla štiri leta. V štirih letih se porajajo in odmirajo celi glasbeni trendi! A Kapela La Chateliere je nad njimi: tako ali drugače že ves čas ponuja nekaj, kar trende kvečjemu uporablja in je izrecno nadžanrsko; a to počne vedno bolje, čeprav - resnici na ljubo - že ves čas igra pristen sodoben jazz! Zato zna biti, da bo novi album Incognito prepoznan za enega markantnejših izdelkov tukajšnjih »mladojazzovskih« praks zadnjega obdobja. Predvsem po zaslugi trdneje artikuliranih prispevkov posameznih instrumentalistov je v primerjavi s prejšnjim še izraziteje takšen. Ob saksofonih dajeta osnovni sodoben jazzovski zvočni vtis predvsem občutena flavtistična igra in trden, izrazno bogat bobnarski prispevek, vpet v gosto ritmično tkivo, ki ga soustvarja skupaj s kitarami in - ko je treba - tudi klaviaturami. Raba harmonike, ki od skladbe do skladbe vedno odločneje stopa v ospredje, v obeh sklepnih skladbah pa (ob simuliranih goslih) že kar prevzame nosilno vlogo, pa ta vtis z rabo (kvazi)ljudskih obrazcev polagoma, a vztrajno presnavlja v nekaj povsem samosvojega, simpatičnega, svežega in humornega. Prav v tej razsežnosti glasbenega izraza je Kapela La Chateliere zagotovo naredila korak naprej od prejšnjega albuma: k trdnejši artikulaciji zamisli in pestrejši izvedbi. In seveda: prav v teh nastavkih jo bo lažje poiskalo uho poslušalca, ki ga art-jazz-rockovska manira, s katero so mnogi enačili njihovo dosedanje delo, preprosto plaši. Incognito je glede na minulo delo skupine dosledno, a hkrati tudi odprtejše ter po vsebini in po izvedbi kompetentnejše delo, kar priča o vztrajni, čeprav navidez počasni ustvarjalni rasti članov in idejnih nosilcev. Že samo ta podatek bi moral vzpodbuditi radovednost vseh tistih domačih akterjev, ki jim je kaj do kreativne rasti tukajšnjega glasbenega prizorišča.

Zoran Pistotnik