Letnik: 2000 | Številka: 1 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

TAJ MAHAL and TOUMANI DIABATE

Kulanjan

Hannibal/Rykodisc/Nika, 1999

Ta album je dokument ne ravno pričakovanega sodelovanja legendarnega ameriškega bluesmana Taja Mahala in gambijsko-malijskega mojstra kore Toumanija Diabateja, hkrati pa tudi nič več tako nenavadnega projekta, saj smo združevanja ustvarjalnih potencialov ameriških, latinskoameriških in afriških godbenikov v zadnjem desetletju že dodobra vajeni - segajo pa seveda še precej dalj v zgodovino planetarne glasbene, še posebej jazzovske produkcije. Res je tudi, da se je Taj Mahal že v preteklosti spogledoval z nekaterimi nebluesovskimi etno stilemi, na primer s karibskimi. In seveda nas ponujeno najprej spomni na Alija Farko Toureja in Rya Cooderja, saj gre za srečevanje dveh sorodnih izkušenj. Vendar hitro zasledimo tudi vrsto različnosti. Ali Farka je le kitarist, ki je v lastno glasbeno izkušnjo spustil kot gosta še enega kitarista, ki pač prihaja iz drugega okolja, medtem ko imamo tokrat opraviti z mojstrom tradicionalnega zahodnoafriškega glasbila, ki se je odločil za dokaj enakopravno izmenjavo glasbenih izkušenj z vidnim protagonistom glasbenega žanra iz druge kulturne sredine; združuje ju pač prepričanje, da sicer med njunima ustvarjalnima miljejema obstajajo pomembne razlike, vendar pa ju trdno povezuje vera v preprosto dejstvo: blues prihaja iz Afrike. Tudi tokrat je - tako kot pri Aliju Farki in Ryu Cooderju - izvedbeno afriška pozicija močnejša, saj za Toumanijem Diabatejem stoji močan šestčlanski malijski ansambel tradicionalnih glasbil in dodatnih glasov. Na drugi strani pa daje Taju Mahalu domači teren določeno prednost ter mu omogoča jasneje uveljaviti vpliv; snemanje in dodelava posnetkov sta namreč potekala v studiih v ZDA. Toda tokrat imamo opraviti z drugačnim tipom sodelovanja; z izmenjavo, podajanjem, nizanjem izrazno jasno razpoznavnih in avtorsko definiranih glasbenih prispevkov obeh mojstrov, ki so seveda sintetizirani in nadgrajeni v samem izvedbenem postopku. Taj Mahal je prispeval nekaj znanih skladb, predvsem pa razpoznavni glas, kitaro ter za takšen kontekst nenavadno zveneč, a odlično delujoč zvok akustičnega klavirja. Toumani Diabate se s koro suvereno sprehaja po tako definiranih zvočnih prostorih, saj to ni njegova prva izkušnja transžanrskih projektov in glasbenega multikulturalizma; znan je vsaj projekt Songhai. Po drugi strani pa ves čas ohranja stik z lastnim glasbenim izročilom. Dvanajst pesmi na albumu povzema prav vse opisane značilnosti. Taj Mahal in Toumani Diabate sta se odločila, da skupaj raziščeta povezave med ameriškim bluesom kitarskega stila in zahodnoafriškimi koreninami ter tradicionalno glasbo ljudstva Mandinka. Album Kulanjan je žlahten dokaz skupnih raziskovalnih naporov, vreden pozornega poslušanja.

Zoran Pistotnik