Letnik: 2000 | Številka: 1 | Avtor/ica: Jure Potokar

ARVO PÄRT

Alina

ECM/Statera, 1999

Alina je presenetljiva in navdušujoča novost enega najbolj snemanih sodobnih skladateljev, Arva Pärta, za katero ni težko napovedati, da bo tudi zelo uspešna. Plošča pravzaprav ne prinaša novih skladb, ampak na povsem nov način povezuje dve kratki, vendar epohalni in zelo vplivni deli s konca sedemdesetih let, ki sta po zvočni podobi izjemno preprosti, po strukturi pa prizmatični. Okvir in formalna opora je trikrat ponovljena interpretacija skladbe za duet klavirja in violine ali violončela z naslovom Spiegel im Spiegel iz leta 1978, vmes pa slišimo dve solistični interpretaciji skladbe Für Alina iz leta 1976. »To je prva skladba, ki je bila na novi ravni. Tukaj sem odkril zaporedje triad, ki je postalo moje temeljno vodilo,« je skladateljski postopek večkrat pojasnjeval Pärt, in zdi se, da poslušalcu prav Alina omogoča najlažje razumevanje njegovega ustvarjalnega postopka. O tem izčrpno in zanimivo piše spremna beseda k plošči, tukaj naj zadostuje, da je Pärtov postopek »prizmatičen«, zgradba skladb pa tako rekoč kristalna, strogo podrejena temeljnemu pravilu triade, vendar obenem dovoljuje določeno mero variacije in improvizacije.

Rezultat je očarljiv. V interpretacijah sijajnih solistov, violinista Vladimirja Spivakova, ki mu je skladba Spiegel im Spiegel tudi posvečena, in pianista Sergeja Bezrodnega v dveh okvirnih različicah »zrcalne igre«, violončelista Dietmara Schwalkeja in pianista Aleksandra Malterja v sredinski, pa Malterja kot sijajnega »improvizatorja« na temo Für Aline, smo dobili glasbeno celoto presojne, severnjaško hladne lepote in enostavnosti, ki poslušalca presune in uroči kot prastar zaklinjevalski rek, kajti v njej se oblika preliva v vsebino in vsebina v obliko.

»Svojo glasbo bi lahko primerjal z belo svetlobo, ki vsebuje vse barve. Samo prizma lahko loči te barve in jih naredi vidne; ta prizma je lahko poslušalčeva duša,« pravi Pärt. Če to drži, potem je samo od posameznika odvisno, kako globoko se bo lahko zazrl v zrcalo oziroma v brezdanji tolmun glasbe in kakšne barve bo v njem našel. Zame je to eden najbolj silovitih, najbolj mavrično žarečih izbruhov glasbene ustvarjalnosti minulega leta.

Jure Potokar