PRIMUS

Antipop

Interscope/Multimedia, 1999

Od živega prvenca Suck On This se Primus potikajo po alter sceni približno deset let in priznati jim gre, da jim je ves čas uspevalo iztiskati vsaj dostojne, če že ne odlične glasbene izdelke, ob tem pa ne gre pozabiti, da so bili vseskozi glasbeno zelo produktivni. Z zanimanjem smo torej potrpežljivo čakali, da bi ugotovili, s čim bodo fantje (dva od treh vztrajata v bendu od začetkov) zaokrožili častitljivo obletnico. Čeprav so z izstopajočim, na ritmu, predvsem pa Claypoolovem glasu in basu temelječem, s funkom, psihedelijo in eksperimentom poigravajočim se zvokom vedno spadali med tiste zelo redke relativno uspešne rockovske bende, ki jih nobena subkulturna kasta ni bila pripravljena vzeti čisto za svoje, so tokrat nekatere, tudi sicer zadostno negovane skrajnosti še malce okrepili in za piko na i izdelku nadeli ime Antipop. Precej o tej temi najdemo tudi v besedilih, zvočno pa so se močneje naslonili predvsem na najglasnejši in najostrejši iznos, kar jih premore kitara, rife (in si za to početje celo sposodili kitarista iz Metallice, Hatfielda, in iz Rage Against the Machine, Morella). Ob tem niso pozabili, v kakšnih časih smo - eklektičnih namreč -, in so se dotaknili tudi elektronskih glasbenih pridobitev, pridno delali atmosferičnost, se veseljaško poklonili skupaj s Tomom Waitsom, povabili še bobnarja Stewarda Copelanda (The Police) in pevca Freda Dursta (Limp Bizkit), Trickyjevo Martino pa nagovorili, da spet malo vzdihuje. Z vsemi naštetimi (in še nekaterimi) gostovanji, ki pri njih niso ravno v navadi, in predvsem s svojimi silami pa so nenazadnje naredili najboljšo ploščo po albumu Pork Soda. A takrat so bili čisto drugačni časi, zato Antipopa nikar ne preslišite.

Viva