Letnik: 2000 | Številka: 1 | Avtor/ica: Jure Matičič

SQUAREPUSHER

Selection Sixteen

Warp, 1999

Squarepusher je bil po prvih dveh albumih za založbi Rephlex in Warp upravičeno prvak bleep’n’bassa, šizoidnih breakbeatov, hektičnega programiranja bobnov, ki jim nikakor ni bilo mogoče normalno slediti, in kičastih basovskih linij, ki jih je izvabljal iz edinega nesintetičnega sredstva v njegovi produkciji, basovske kitare. Akustika je postala bolj poudarjena na albumu Music Is Rotted One Note in na nekakšni podaljšani EP plošči (ali pa mini albumu) Budakhan Mindphone, ki sta se skoraj v celoti znebila breakbeatov in ostala pri čistih abstraktnih ambientih, minimalističnem funku in jazzovski fuziji. Takratna predpostavka je bila, da je Squarepusher postal zrel projekt in se je odločil zaiti v malce preveč introvertirano artistično igračkanje in eksperimentiranje, ki se je v končni fazi znebilo medija bobna in basa, kateremu je Squarepusher že od začetka dovolj sporno pripadal. Taka tendenca se je nadaljevala na EP plošči Maximum Priest, ki je po dolgem času spet vseboval remikse; ti so prinesli malce razburjenja in življenja v enolične zvočne podobe elektroakustike Toma Jenkinsona. Naslednja poteza v tako ali tako povečani producentski mrzlici ni mogla biti daleč stran, tako da smo na police trgovin kaj kmalu dobili naslednjega v vrsti squarepusherjevih mini albumov, ki pa, pravici na ljubo, največkrat zadoščajo kar za celoten dolgometražni izdelek. Selection Sixteen je mešanica starega in novega, čeprav je oboje že pogosto obiskalo naša ušesa, vajena obeh strani squarepusherjeve produkcije. Na eni strani stojijo že skoraj klasični, otročji in nesramno kičasti breakbeatniški paketki eksploziva, ki nam lahko vsak trenutek počijo v obraz, na drugi strani pa ambientalno ukrivljeni zvoki iz filma Acid Trayners 4, ki pa zaradi dvojne narave zvočnih zapisov na plošči še vedno ne izgubijo domiselnosti. Pri Selection Sixteen se pojavi le en problem. Če je bil Tom Jenkinson do sedaj sposoben presenečati in zvoke vedno postaviti na neko novo in svežo podlago, mu je sedaj uspelo le poustvariti vse prejšnje usmeritve. Čeprav je Selection Sixteen vsekakor priporočljivo poslušanje, je vse skupaj postalo malce preveč predvidljivo. Da bi zares izvedeli, kam moli taco Tom Jenkinson, bomo morali počakati na naslednji izdelek.

Jure Matičič