JAN DIZMAS ZELENKA

Triosonate

ECM/Statera, 1999

Zelenka je slejkoprej le redkim znano ime. Sodobnik J. S. Bacha je največji del življenja ustvarjal za dresdenski dvor, ki je tedaj vzdrževal tudi slavno glasbeno komorno skupino. Dresden ni daleč od Leipziga in očitno je bil to vzrok, da v Zelenkovih delih mrgoli najbolj kompliciranih kontrapunktičnih struktur, ki te včasih skoraj dolgočasijo, saj lahko vsebujejo tudi preveč vnaprej določenega, mehanskega. Zelenka, sicer nedvomno eden od vrhov baročnega glasbenega izživljanja, tega pogosto nadgradi ali pa v pozitivnem smislu pretirava. Melodijske linije v počasnih stavkih nimajo konca, v hitrih pa ritem pogosto sopiha, kot od dolgega teka izmučen pes. V počasnih stavkih smo priče strogo kultiviranega, zamaskiranega in matematično odmerjenega žalovanja. Zelenka je torej »baroque - pur«, nadgradnja, ne prehod v kaj novega. Njegovo geslo: vročičnost, a nikdar prehuda.

Posnetki njegovih triosonat na dvojni laserski plošči so nastali z odličnimi solisti, med njimi sta oboist Heinz Holliger in violinist Thomas Zehetmaier, ki dovolijo vztrajen, skoraj maničen espressivo v vseh stavkih. Tudi čembalo se odlikuje po bogatem, prostornem in srebrnem zvoku. In vendar nekaj manjka. Publika, poslušalstvo, tako, ki včasih potiho zakašlja in se zgane. Še nikoli nisem pomanjkanja občinstva tako moteče občutil kot pri tem klinično čistem muziciranju Zelenkovih sonat. Torej je le res, da poslušalci počlovečijo muziciranje, mu dajo živ pridih, sodelujejo veliko bolj, kot si mnogi upajo priznati. So kot družina z otroki: ti sicer večkrat motijo odrasle, a vendar dodajajo nekaj pomembnega - življenje.

Andrej Feinig