ZLATKO KAUČIČ KVARTET

KUD Franceta Prešerna, Ljubljana, 23. 12. 1999

Horizontalni kvartet je maloštevilno KUDovsko občinstvo vehementno popeljal na tiste zdrsne, rahlo free jazzovske vode, ki jim lahko porečemo kar žlahtnina: Sploh ni bilo slišati eskapadnih vrelišč, jokavih izbruhov in evforične štrene, le zanesljive, uživaške in rahlo otožne, skozinskoz izvrstne godbe so se pletle tisti večer, ko je vsakdo med nami moral biti skoncentriran, skoncentrirana za štiri, da se je lahko podala ustrezna podpora. Hvaležna zasedba je začela z rekviemom - precejšen formalen pogum je bil tisto, ki je del jezne publike pognal do pripomb in jih nazadnje tudi dovolj hitro tudi odgnal s prizorišča. Kajti prizorišče tedaj ni bilo namenjeno preprostemu prednovoletemu žuru, pač pa (še vedno!) žuru s kreativnimi naboji, kar v jazzovskih godbah jasnoda velja za preskušeno, obenem tvegano, a pod konec tako dragoceno podjetje. Naš kvartet je dobro uigran, osnovni stilemski razločki ne motijo glasbenikov, da bi se ne prepustili "višji sili", kakršna jih edina žene proti neulovljivi prepoznavnosti. Za dvojico Zlatko Kaučič (bobni, tolkala, druga zvočila) in Antonio Marangolo (tenorsaksofon) ni bilo dvoma, da bo znala podati nasledke preskušenih praks. Kaučič je bil spet dodobra razigran, inventiven, decenten, dejaven in popotniški, Marangolo možat, s čvrstim soundom, prijetno zamazan, malce burkast, ovlažen in "v vseh registrih izenačen" (kakor bi rekel "klasičen" recencijski kolegij). David Boato je iz drugega testa - v osnovi konvencionalen trobentar, prizadeven gojenec "starih slogovnih šol", a izjemna glava, tako da mu ni bilo težko, vključevati se v svobodnejše poteke stvari: S pravo in senzibilno dozo pojavnosti je pariral kolegoma z odmerki, vrednimi čistega profija. Roberto Bartoli na basu - četrti veliki profi - je kljub občasni pretirani skromnosti pokazal, da se pravi godbenik zlahka oprime še tako prekanjene zasedbe. Izid? Dva duhovita niza - precej šarmantnih kratkih songov in smešnih latinskih parafraz, predvsem pa občudovanja vredna ansambelska diskretnost - nič preveč odzvena. Bogat večer je bil to, in komur ga je bilo zamuditi, ta se naj kar kesa. Finalen pouk: KUDova dvorana se je spet pokazala kot izjemno akustično-jazzovska, Zlatku Kaučiču pa gre počasi še eno priznanje - edini v tem prostoru nas odrsko seznanja z biseri italijanskega jazza.

Miha Zadnikar