Carlo Actis Dato

Noblesa mediteranskega humorja

Nekaj je nesporno: če se je v zadnjem desetletju kateremu izmed evropskih postjazzovskih godbenikov z vztrajnostjo in doslednostjo pri delu že uspelo preriniti v krog najbolj zanimivih mednarodno uveljavljenih ustvarjalcev na svojem področju, potem to zagotovo velja za italijanskega pihalca Carla Actisa Data.

Danes spada med osrednje italijanske postjazzovske protagoniste; v krog tistih, ki so v devetdesetih letih 20. stoletja s svojim angažmanom, ki ni bil zgolj glasbeniški, najbolj opazno prispevali k revitalizaciji tamkajšnjega prizorišča ter hkrati s kontinuiranim igranjem, koncertiranjem in izdajanjem plošč vzpostavili izjemno visoke ustvarjalne standarde, ki zdaj tam veljajo. Njegov kvartet, ki ga praktično v nespremenjeni zasedbi vodi vse od zgodnjih osemdesetih let, je zagotovo ena najbolj izvirnih in vznemirljivih malih zasedb novega italijanskega jazza; v svojem glasbenem izrazu v skladbah, katerih avtor je praviloma sam Actis Dato, uspešno združuje sodoben zvok s razbrzdano zabavo. To je praviloma virtuozno izveden ognjemet kar najbolj raznorodnih žanrskih drobcev, “ukradenih” glasbenih tem in njihovih parafraz, ki jih najdevajo seveda najprej v jazzovski zapuščini, a tudi v sredozemskih in bližnjevzhodnih ljudskih godbah, v italijanski kanconi, afro beatu in funku, v karibskih in orientalskih stilemih, vzhodnoevropskem zvoku in še kje. Vendar pa je Carlo Actis Dato po svojem trdnem prepričanju najprej improvizator: improvizator kot instrumentalist, kot izvajalec pripravljenega gradiva, kot performer, ki tudi z lastno pojavnostjo in odrskim nastopom širi in nadgrajuje vsako izvedbo svoje zamisli. Zagotovo je eden prvih izstopajočih evropskih postmodernistov v jazzu ter hkrati eden zadnjih, ki v tem pristopu h glasbenemu gradivu še vedno, po okroglih dvajsetih letih, vztraja. Čeprav je ob poslušanju njegovih diskografskih izdelkov mogoče le delno rekonstruirati vse opisane razsežnosti njegovega početja, ostaja zaradi dostopnosti seveda to še vedno najpomembnejši del. To dokazujejo tudi štirje njegovi lani in letos izdani albumi, ki jih predstavljamo tokrat.

Če pri Carlu Actisu Datu lahko govorimo o običajnosti, potem je med temi štirimi albumi še najbolj običajen njegov najnovejši Ginosa Jungle (Splasc(h) Rec., 2000), ki ga je podpisal s Actis Dato Quartet. Album je koncertni in je bil posnet 1. aprila 1998 v Bruggeu v Belgiji. Presenetljivo je, da je to prvi zares koncerten album tega kvarteta, ki je izrazito koncertna zasedba. Je prvi, ki se ponaša s podnaslovom “Live” in ponuja avtentičen potek njihovega nastopa, čeprav so seveda tudi pred tem na albumih izhajale posamezne skladbe, ki so bile posnete med nastopi. Dvanajst skladb – vse je spet prispeval Actis Dato sam – in skoraj 70 minut godbe pravzaprav ne ponuja radikalno novega, nič nepričakovanega, saj so skladbe kompozicijsko in po izvedbi že ob prvem poslušanju prepoznavno njihove. Zato pa je bil ansambel takrat v vrhunski formi in je koncert odigral v izjemnem tempu, s privlačno dinamiko in značilno notranjo dramaturgijo.

Skoraj natančno pol leta pred tem so nastali posnetki za albumSon Para El Che (Splasc(h) Rec., 1999), ki je podpisan z Actis' Band. Že ko preberemo naslov albuma, se nam spomin nostalgično povrne v daljna uporniška – tudi glasbeno uporniška! – leta sredi 20. stoletja; ko pa se še zazremo v njegovo grafično opremo, smo sploh v dvomih, iz katerega časa prihaja. “Cuba libre!”, “Hasta la victoria siempre!” in bradati lik El Cheja – legendarnega latinskoameriškega revolucionarja Ernesta Che Guevare de la Serne. A še večje presenečenje se skriva za spoznanjem, da si naslova ni izbral in ovitka ne izmislil kakšen latinskoameriški angažiran etno godbenik, temveč izrazito sodobno usmerjen italijanski jazzist - pihalec Carlo Actis Dato. To, s čimer imamo opraviti na tem albumu, je poseben projekt, ki je po sestavi in vsebini sicer nadgradnja Datovega dosedanjega dela s kvartetom, a ga prav v tem presega ter vnaša pomembno svežino v njegov opus zadnjih let. Zasedba je od njega različna predvsem v tem, da je elektrificirana; ne le, da ji je dodana električna kitara, pogosto se ob akustičnem oglasi tudi električni bas. Pa tudi sodelujoči glasbeniki so tokrat povsem drugi in meni povsem neznani Italijani. A s kvartetom jo druži prepoznaven zastavek dveh pihalcev v stalni medigri. Poleg Actisa, ki ob saksofonih poprime tudi za klarinet, je zraven še Massimo Rossi s sopranskim in altovskim saksofonom. Kitara je v rokah Antonia Fontane in ima tokrat izstopajočo vlogo ter pomeni z električno močjo in hrupnostjo izrazit kontrapunkt siceršnjim ubranim medigram pihalcev – seveda samo, dokler se eden izmed njiju ne odloči in izbruhne v kakšen solo ter se z njo sooči neposredno. Akustični in električni bas igra Federico Marchesano, bobne pa Dario Bruna. Kje je Actis našel te soigralce, ne vem; dejstvo pa je, da njihova skupna igra teče brezhibno in primerjalno pri poslušalcu ustvarja vtis, da so uporabljene zamisli in izvedbene rešitve bolj sveže, bolj domiselne od tistih, ki jih je mojster ponujal na zadnjih albumih matičnega kvarteta. No, tematsko in v pristopu se tu ni spremenilo nič bistvenega. Tudi na tem albumu Actisa tematsko zanima tretji svet; zanima ga v opciji kritičnega, nekoliko nostalgičnega levičarja, ki si ne more kaj, da ne bi parodiral eksotizma, zlorabljal tematske arhetipe, a hkrati odkrival in razkrival kulturna bogastva. Zagotovo je eden redkih aktualnih postjazzovskih glasbenikov, ki si lahko s svojim ustvarjalnim konceptom leta 2000 privošči album posvetiti Cheju Guevari. Z njim nam je ponudil še en žlahten dokaz o vitalnosti aktualne italijanske jazzovske scene, zaradi katere ji bo vredno tudi v prihodnje posvečati več kot samo dolžno pozornost.

Če se predstavljena albuma zlahka umeščata v Actisov dosedanji diskografski opus, pa je Wake Up With The Birds (Leo Records, 1999) nekaj povsem drugega. Že s prvim pogledom na ovitek nam je jasno, da gre za novum, ki ga je omogočila njegova japonska avantura v zadnjih letih. Od maja leta 1998 namreč redno koncertira na Japonskem, s to daljno deželo pa se je povezal tudi kar najbolj intimno. Tako je bil do letošnje pomladi tam kar na štirih obilnih turnejah – najprej kot solist, pa v duetu z italijanskim kitaristom Enzom Roccom, nato tudi s svojim kvartetom, predvsem pa kot soigralec številnih znanih in manj znanih evropskih glasbenikov. Med njimi je bil tudi znani, v osemdesetih in devetdesetih letih tudi po Evropi in ZDA veliko nastopajoči japonski pihalec Kazutoki Umezu, ki smo ga enkrat poslušali tudi na ljubljanskem koncertnem odru. Novembra 1998 sta imela serijo nastopov v duetu po japonskih mestih, že kar na prvem med njimi, v Yokohami, pa so nastali posnetki, ki so izšli na tem albumu. Po vsebini gre za šest improviziranih dialogov dveh odličnih saksofonistov in klarinetistov, v katerih je bil uporabljen kar najširši izbor različic teh pihal. Z njimi sta soigralca obudila najžlahtnejši tradiciji evropskega in japonskega “free jazza”, po tej plati pa je seveda to tudi glasbeno najradikalnejši Actisov album v zadnjem desetletju.

Četrti album v tokratnem izboru pa predstavo o aktualnem početju Carla Actisa Data, ustvarjeno z omenjenimi tremi novejšimi albumi, historično dopolnjuje, tistim, ki se z njegovo godbo spoznavajo šele v zadnjem času, pa sploh omogoča njeno umestitev v ustvarjalni kontinuum. Dvojni album Noblesse Oblige and Oltremare and Zig-Zag ((Splasc(h) Rec., 1999) namreč ponuja ponatis treh njegovih zgodnjih vinilnih izdaj; prvih dveh albumov njegovega kvarteta, ki ju je izdal leta 1986 in 1987, ter albuma, ki ga je posnel v duetu s čelistko in saksofonistko Lauro Culver in je izšel leta 1989. Naslovi teh treh albumov so seveda preneseni v naslov ponatisa, vsebina pa je lepo zložena na dva ploščka tako, da na vsakem vsebino enega albuma s kvartetom dopolni še pol tistega z duetom. Ob poslušanju tega bogatega zalogaja zgodnje godbe Carla Actisa Data se lahko samo čudimo doslednosti, s katero je že takrat jasno artikuliran avtorski pristop razvijal vsa ta leta do idejne iskrivosti in bleščeče izvedbe, s katerima se diči njegova aktualna glasbena ponudba.

Zoran Pistotnik