Dave Douglas

Zvočni čari nočnega neba Dava Douglasa

“Navado imam, da poslušam najrazličnejšo glasbo. In nikoli nisem zadovoljen z enim razumevanjem, z enim pristopom. Kadar pa se mi zazdi, da imam vsega dovolj, kadar imam občutek, da sem šel predaleč, potem umolknem in si zavrtim ploščo Milesa Davisa. Name največji vtis naredijo ljudje, ki so izziv sami zase in za tradicijo, iz katere so izšli. Tisti, ki dolgo vrsto let kljub uspehom in velikim izgubam gredo naprej, ti me navdihujejo,” pravi skladatelj in trobentač Dave Douglas, to pa je morebiti tudi oznaka, za katero bi se strinjal, da velja tudi zanj.

Pri sedemintridesetih letih je namreč ta izzivalni, nenehno iščoči newyorški glasbenik, ki se z besedami in s svojo glasbo upira nomenklaturi jazzovskega glasbenika, na vrhuncu ustvarjalnosti. O tem priča zavidanja vreden seznam trinajstih doslej posnetih lastnih projektov, ki so kar po vrsti dobivali laskave ocene, pa precej daljši seznam sodelovanj na ploščah drugih glasbenikov, kot so Anthony Braxton, Don Byron, John Zorn in Uri Caine. Trenutno vodi “okoli” sedem različnih zasedb, na primer Tiny Bell Trio (za trobento, kitaro in bobne), String Group (ki meša jazzovski in klasični repertoar), Sanctuary (oktet akustičnih in elektronskih glasbil) in Satya (zasedba, ki glasbeno temelji na indijskih vplivih). Večkrat so ga razglasili za trobentača, skladatelja in jazzista leta, med drugim mu je pred dvema letoma to čast namenila znana revija Down Beat.

Vse to je Douglasu uspelo v zadnjih sedmih letih, odkar je posnel prvo solistično ploščo, pred tem pa se je kalil v različnih jazzovskih zasedbah, med drugim pri pianistu Horaceu Silverju. Obiskoval je različne akademske ustanove, kot so Berklee School of Music, New England Conservatory in New York University, kjer je študiral trobento pri Carminu Caruseju. Med vplive, ki so ga glasbeno oblikovali, pa uvršča Stravinskega, Coltrana in Stevieja Wonderja.

Vse to zgovorno priča, da gre za glasbenika, ki ne priznava predalčkov in kategorizacij, ampak nenehno stremi po glasbenih izzivih. “Mislim, da je začetek 21. stoletja sijajen čas. Kljub temu, kar morebiti berete v večini mainstreamovskih glasbenih in kulturnih revij, vlada v današnji glasbi neverjetno vrenje. In če se ozrem, je naokoli več eksperimentalne glasbe kot kdaj prej. Pa s tem ne mislim tiste, ki z nožem praskajo po ploščah. Eksperimentalne mislim v smislu eksperimentiranja s človeškimi čustvi in z izražanjem v glasbi. Pravo bogastvo raziskav in novih načinov imamo za izražanje z glasbo.”

Svoj del seveda prispeva tudi Douglas sam. Presenetljivo meša vzhodnoevropsko glasbo z ameriško improvizacijo, vsemu temu pa dodaja ščepec Theloniousa Monka, kot je primer z njegovo zasedbo Tiny Bell, vnaša improvizacijo v povsem “klasični” kontekst godalne zasedbe, eksperimentira s tradicionalnim jazzovskim kvartetom brez bobnov ali klavirja in tako dalje in tako dalje. “Nova glasba je precej več kot golo ustvarjanje hrupa. Težko jo je igrati,” pravi Douglas. “Zahteva nove strategije za improvizacijo in zapisane note. To zahteva veliko discipline. Zdi se mi, da smo zdaj prišli do konsenza, da se mora glasba razvijati. Nihče ne more pričakovati, da bo s svojo definicijo te glasbe dosegel popolno prevlado. Te glasbe ni mogoče nadzirati ali proizvajati. Ostaja v rokah tisoče glasbenikov, ki se skušajo z njo izražati.”

Vendar to še zdaleč ne pomeni, da Douglas ne priznava tradicije. Prav nasprotno, s celo vrsto projektov je dokazal, kako ceni in spoštuje zgodovino improvizirane glasbe in nekatere njene izrazite, čeprav morebiti nekoliko manj znane predstavnike. S sekstetom je na primer posnel odlični plošči In Our Lifetime in Stargazer, ki sta namenjeni raziskovanju glasbe trobentača Bookerja Littla in saksofonista Wayna Shorterja, na ploščo Moving Portrait pa je uvrstil predelave skladb Joni Mitchell z drugega konca glasbenega spektra. Vse to seveda Douglas lahko dela, ker je odličen in ploden skladatelj, izjemen aranžer in prodoren vodja zasedb, nenazadnje pa zato, ker je izvrsten instrumentalist, pravzaprav eden najboljših sodobnih trobentačev. Njegov zvok je tako vsestranski, da ga je na prvi posluh težko prepoznati, čeprav je zanj značilno, da ga dosega navidez zlahka. “Trobenta je zelo zahtevno glasbilo in potreboval sem veliko časa, da sem ugotovil, kako igrati nanjo. Kot otrok nikoli nisem imel dobre ambažure, Carusa in njegovo metodo pa sem odkril s pomočjo učitelja trobente Johna McNeila, ki še vedno poučuje – fantastičen glasbenik in učitelj je. Ko sem imel 18 ali 19 let, se je nekaj zgodilo. Takrat sem veliko vadil, osem ur dnevno, pa se je zdelo, da nič ne pomaga. Potem je v enem mesecu nekaj kliknilo in od tam sem lahko nadaljeval ter se še naprej učil, zdi se mi, da se še vedno.”

Potem ko je Dave Douglas snemal za celo vrsto spoštovanih majhnih založb, kot so Soul Note, Hat Art in Winter and Winter – za slednjo je posnel eno svojih najboljših plošč, izjemno lirično in melanholično Charms of the Night Sky, in z njo predstavil svoj kvartet brez bobnarja –, je lani podpisal pogodbo za pet plošč z multinacionalko BMG oziroma z založbo RCA Victor in pri njej v dobrem letu že objavil tri projekte. Letos februarja je izšla odlična plošča Soul on Soul, ki jo je posnel s kvintetom, na njej pa predstavlja svoje videnje glasbe žal danes slabo poznane, vendar vplivne jazzovske pianistke in skladateljice Mary Lou Williams (1910-81). Čeprav so od trinajstih skladb samo tri delo Williamsove, je Douglas zelo dobro posnel njen enkratno živahen, sofisticiran slog. Poleg tega je to najbolj “tradicionalna” in zelo poslušljiva plošča večnega avantgardista, to seveda ne pomeni prav nič slabega, saj glasba poslušalca pritegne ne le z živahnimi ritmi, ampak tudi z izjemnim muziciranjem vseh sodelujočih, zlasti pa Douglasa in Caina.

Povsem sveža pa je druga druga plošča za BMG A Thousand Evenings, ki jo je posnel s kvartetom Charms of the Night Sky, v katerem so violinist Mark Feldman, harmonikar Guy Klucevsek in basist Greg Cohen. To je eden njegovih radikalnejših glasbenih eksperimentov, ki ga odlikujejo presenetljivi zvočni in slogovni preobrati ter izvrstna igra vseh štirih glasbenikov. Obenem je to tudi zasedba, s katero je Dave Douglas trenutno na turneji, zato bo njegov koncert 2. novembra v Cankarjevem domu dobrodošla priložnost za vpogled v tekoče dogajanje v improvizirani glasbi, ki je vsekakor ne kaže zamuditi.

Jure Potokar

Diskografija:

Parallel Worlds (Soul Note, 1993)

In Out Lifetime (New World, 1994)

Five (Soul Note, 1995)

Sanctuary (Avant, 1997)

Stargazer (Arabesque, 1997)

Moving Portrait (Diw, 1998)

Charms of the Night Sky (Winter and Winter/Intek, 1998)

Convergence (Soul Note, 1999)

Live at Birdland (RCA, 1999)

Leap of Faith (Arabesque, 2000)

Soul on Soul (RCA, 2000)

A Thousand Evenings (RCA, 2000)

Tiny Bell Trio:

The Tiny Bell Trio (Songlines, 1994)

Constellations (Hat Art, 1994)

Live in Europe (Arabesque, 1997)

Song of Wandering Souls (Winter and Winter/Intek, 1999)

Viri:

Intervju Connie Blaszzyk, iCAST 1999

Tale of Who, Down Beat, junij 1999