Sestavljanka o Bachu

“Bach je zame največji skladatelj vseh časov. Kadar postane delo prenaporno, mi njegova glasba pomaga, da se sprostim.” (izjava nemškega zidarja)

Nemčija je z vso pravico ponosna na svojega velikega moža. Ob letošnji obletnici se mu še posebej bogato oddolžuje s pozornostmi, ki segajo celo do njegovega obličja na srebrnem kovancu za 10 mark. Seveda se tudi svet spet in spet spominja tega velikega uma in neuničljivega ustvarjalca, ki je za vselej zaznamoval glasbeno umetnost. Letos njegova glasba še posebej pogosto zveni po svetu, tudi pri nas se vrstijo izvedbe njegovih del, pomembno je k osvetlitvi Bachove osebnosti prispevala serija televizijskih oddaj, ki so jih prav za praznovanje 250. obletnice skladateljeve smrti 28. julija letos oblikovale različne televizijske hiše in jih to jesen gledamo tudi pri nas. Poleg najrazličnejših odličnih izvedb in priredb Bachovih del so v njih prav gotovo najzanimivejša pričevanja nekaterih svetovno znanih glasbenikov, med njimi priznanega nizozemskega dirigenta in čembalista Tona Koopmana, ki konec novembra prihaja v Ljubljano.

Nekaj teh pričevanj smo poskusili povezati v zgodbo o Bachu.

Robert Levin:

Johann Sebastian Bach je najvplivnejši skladatelj preteklosti, in vendar o njem kot človeku vemo izjemno malo. Sploh ne vemo, kakšen je bil v mladih in srednjih letih, znan je le njegov portret, ki ga je Elias Gottlieb Haussmann naslikal le nekaj let pred skladateljevo smrtjo. Čeprav je na stotine skladateljev podleglo moči njegove glasbe, se nam njegova osebnost že četrt tisočletja izmika. Kdo je pravzaprav bil Johann Sebastian Bach?

Najbrž eden redkih skladateljev, o katerem vsi, glasbeniki, muzikologi in poslušalci, govorijo s spoštovanjem, in to predvsem do njegove glasbe. A odkod ta njegov genij, odkod ta neusahljiva ustvarjalnost?

Christoff Wolff:

Mislim, da je izguba staršev pri desetih letih pomembno vplivala na njegov razvoj in mu pomagala do zgodnje neodvisnosti, pa tudi do samostojnega razmišljanja. Preselil se je k starejšemu bratu Christophu v Ohrdruf blizu Eisenacha in tam preživel pet let. Gotovo je tedaj želel posnemati brata in ga tudi preseči.

Robert Levin:

Christoph je Johannu nudil prvi glasbeni pouk, pri petnajstih letih pa je mladi Bach dobil štipendijo za šolanje v petju, ki mu je kot revnemu otroku omogočila vpis v lueneburško šolo sv. Mihaela. Cerkev je bila tik ob šoli za mlade aristokrate, kjer je razsajala francoska moda, saj je v tistem času Evropo preplavljal lik Sončnega kralja.

To je bilo obdobje, ko je Bach vsrkaval poleg francoskega še druge vplive in se razvil v presenetljivo dobrega čembalista in organista.

Ton Koopman:

Predvidevamo, da je bil Bach že kot mladenič neverjeten virtuoz na pedalih, kajti v njegovih poznejših letih so pripovedovali, da je vsakogar presenetil z izredno tehniko in je z nogami igral hitreje kot drugi izvajalci z rokami. Res je, da se je Bach šolal pri velikih imenih tistega časa, na primer pri Boehmu, pri Reinekenu, vendar mislim, da je vse prekosil.

Čeprav je Bach s svojim igranjem povsod očaral in prepričal, da je eden najboljših, mu marsikje niso bili naklonjeni. Ali je bil morda kriv njegov značaj, njegovo obnašanje?

Robert Levin:

Vse večji ugled je Bachu prinesel prvo resno delovno mesto v Novi cerkvi v Arnstadtu, kjer je ob preskušanju novih orgel tako ugajal, da so mu takoj ponudili službo. Vendar tam ni bil posebno uspešen. Bil je tako obseden z igranjem orgel, da je zavrnil poučevanje in vodenje šolskega zbora. Ni čudno, da ga zaradi trmastega značaja niso marali, to je še poslabšal, ko se je na cesti stepel s fagotistom, katerega je pred tem pošteno skritiziral.

Morda je bil Bach preveč zaverovan v glasbo in do soljudi pogosto nevljuden, a za glasbeni razvoj je bil pripravljen narediti nemogoče. Prizadeval si je spoznati vse najboljše, kar je tedaj obstajalo v evropski glasbi. Do poznih let ni opustil raziskovanja glasbe sodobnikov in predhodnikov. Te vplive, ki jih je moč zaznati v njegovih delih, pa je vselej razvijal dalje in ostajal samosvoj, edinstven.

Robert Levin:

Pomemben preobrat v Bachovem življenju je sprožila njegova odločitev, da gre v Luebeck poslušat velikega skladatelja Dietricha Buxtehudeja. Ker si ni mogel privoščiti prevoza, je peš prehodil več kot 300 kilometrov, samo da se je lahko srečal s svojim idolom. Buxtehudejevi popoldanski koncerti so bili tedaj znani po vsej Evropi. Na njih so se glasbeniki skušali izkazati z virtuoznostjo in verjetno se je tudi Bach tam prestavil kot odličen izvajalec.

Pozneje, v času bivanja v Weimarju se je srečal z glasbo Antonia Vivaldija. Bachov študent Johann Ernst je iz Amsterdama prinesel Vivaldijev ciklus koncertov iz leta 1712, L’Estro armonico, in Bach jih je začel prirejati za instrumente s tipkami.

Christoph Wolff:

Bach je sicer povzel Vivaldijeve čiste harmonske strukture in preprosto motiviko, a jih je razvil v bolj kompleksen sistem. Jasno pa je, da nekateri elementi Bachovega sloga izvirajo iz italijanske tradicije Vivaldijeve šole.

Robert Levin:

Proti koncu življenja se je Bach navdušil nad strogo oblikovano in kompleksno glasbo italijanskega skladatelja 16. stoletja, Palestrine. Še posebej so ga pritegnile skladbe v tako imenovanem antičnem slogu. Eden najboljših primerov vpliva tega sloga na Bachovo glasbo je njegova Maša v h molu.

Ton Koopman:

Zame je ta maša ena največjih mojstrovin. V njej čutim združena mladega in starega Bacha, novi in stari slog drugega ob drugem.

Medtem ko je Bach kazal izredno zanimanje za glasbo uglednih sodobnikov, je videti, da se zanj skladatelji njegove dobe niso brigali. Nobenih podatkov ni o tem, da bi se mu kdorkoli od njih približal ali z njim sodeloval. Težko je vedeti, čemu bi to pripisali. Je veljal za tako oholega, odljudnega? Znano je, da z njim ni bilo mogoče tekmovati v improviziranju. Ali jim je bil premočna konkurenca? Morda pa so bili prezaposleni z lastnim ustvarjanjem in z delom, s katerim so se preživljali. Okus publike, ki je v tistih časih bistveno vplivala na uspeh, se je lahko v trenutku spremenil in čaščenega umetnika so pozabili ter ustoličili drugega.

Glasbenikom v Bachovem času ni bilo lahko, za preživetje so se bili primorani udinjati gospodi in cerkvenim oblastem. Veliko je bilo odvisno od sreče, ki Bachu pogosto ni bila naklonjena. Ker se je zavedal svoje kvalitete in ker je glasbeno umetnost postavljal nad vse v življenju, je preživel marsikatero ponižanje.

Robert Levin:

Bachova služba v Weimarju se je zaradi ljubosumja med weimarskim knezom in kothenskim princem prav dramatično končala. Ko mu je mesto kapelnika ponudil princ Leopold, se je Bach, nezadovoljen v Weimarju, takoj odločil zanj, knez Wilhelm Ernst pa mu ni dovolil oditi. Bach se je v besu na prepoved odzval tako burno, da ga je dal knez vreči v ječo.

Pri princu Leopoldu je Bach dočakal lepše čase. Tedaj je bil star dvaintrideset let, princ pa je bil kar osem let mlajši.

Robert Levin:

Princ Leopold je četrtino svojih sredstev potrošil za hobi - za glasbo. Najel je ansambel, ki so ga sestavljali glasbeniki iz razpuščenega dvornega orkestra v Berlinu, pa tudi sam je igral violino, violo da gamba in glasbila s tipkami. Za Bacha je bilo delo pri Leopoldu nova izkušnja, saj je namesto cerkvene glasbe zdaj skladal instrumentalno glasbo.

Od tega obdobja dalje je mogoče nekaj več izvedeti o Bachovem zasebnem življenju, več se je gibal v mondeni družbi in postajal je vse bolj znan in vpliven.

Robert Levin:

Poleti je mladi princ zahajal v priljubljeno zdravilišče Karlsbad in Bach mu je dve poletji tam delal družbo. Zdravilna voda ni bila edino, kar so tam na veliko uživali!

Prav v tistem poletju je Bachu umrla žena in pri šestintridesetih se je poročil z dvajsetletno sopranistko Anno Magdaleno, s katero je že pred tem poklicno sodeloval. O njegovem odnosu do prve žene ni nikakršnih virov in o njem ne vemo ničesar, veliko več je znanega o Anni Magdaleni. Obstaja nekaj pričevanj, ki kažejo na njun zelo ljubeč odnos.

Anna Magdalena Bachu ni bila le žena in mati neverjetnega števila otrok, bila je tudi glasbenica in neumorna moževa pomočnica.

Robert Levin:

Bachov dom je bil glasbena delavnica. Rokopisi pričajo, da so mu note prepisovali žena, otroci in študenti. Kar težko si je predstavljati, da je ob Bachovem neprestanem delu Anna Magdalena v petnajstih letih rodila dvanajst otrok. Res pa je, da jih je osem umrlo, kar za tiste čase ni bilo nič nenavadnega. Smrtnost med otroki je bila tedaj velika. Vsakega preživelega otroka so imeli za božji dar in najbrž so tudi otrokovo smrt sprejeli kot božji poseg. Mislim, da je prav tedanji odnos do življenja in smrti odgovoren za čustveno moč Bachove glasbe.

Medtem ko je podatek o dveh ženah in dvajsetih otrocih natančno zapisan v vseh enciklopedijah in znan tako rekoč vsemu svetu, je še vedno razširjeno dvomljivo prepričanje, da je bil Bach neupoštevan, celo za dolga desetletja popolnoma pozabljen. Morda res ni bil priljubljen, gotovo so njegovo umetnost nekateri sodobniki premalo cenili, a pozabljen ni bil nikoli. Bacha je po dolgem obdobju, v katerem njegovih del niso javno izvajali, res na oder postavil in javnosti predstavil šele Mendelssohn, vendar so skoraj vsi pomembni skladatelji do danes poznali njegova dela.

Robert Levin:

Bach je zapustil blizu 1200 glasbenih del. Njegov vpliv je bil in še vedno je neizmeren. Od Mozarta in Beethovna do Bouleza in najsodobnejših mojstrov se noben glasbenik teh 250 let ni popolnoma izmuznil vplivu Bachove glasbe.

Še eno dokaj razširjeno prepričanje o Bachu je zmotno. Razen v mladih letih ni občutil hujše revščine.

Robert Levin:

Pri triindvajsetih letih je v Weimarju sprejel službo na enem največjih nemških dvorov in podvojil dotedanjo plačo. V nasprotju z razširjenim prepričanjem tudi v Leipzigu ni bil reven. Osnovna plača je bila morda skromna, vendar so mu posebej plačevali skoraj vse, kar je počel, in je tako zaslužil do osemkrat več. Posebno plačilo je dobival na primer od pogrebov in porok, pa se je sedmo leto bivanja v Leipzigu pritožil, da tam zaradi milih zim umre premalo ljudi.

Je že tako, da nas zamika spoznati ozadje umetniške stvaritve in s tem človeka, ki se skriva v avtorju. S tem se ukvarjajo mnogi znanstveniki, zgodovinarji, muzikologi, sociologi in filozofi ter še mnogi drugi. O Bachu, njegovem življenju in delu, je popisanega ogromno papirja in vendar ostaja še veliko vprašanj odprtih. Tudi to, ki si ga postavlja Raj Persaud.

Raj Persaud:

Bachova lobanja nikakor ni bila običajna. Brez dvoma so bili nekateri deli možganov, povezanih s sluhom, nenormalno povečani, tako da so v notranjosti lobanje pustili nenavadne odtise. Živci, ki ležijo ob senceh nad ušesi, so morali biti nenavadno močni, in tisti del notranjega ušesa, ki razpoznava zvoke, je bil prav tako povečan. To sproža zanimivo vprašanje o nevrofiziologiji glasbenega genija. Se je Bach že rodil s temi posebnostmi, z “glasbenimi” možgani, ali so se možgani deformirali pod vplivom dolgoletnega intenzivnega poslušanja in vsestranskega ukvarjanja z glasbo?

Današnje medicinske raziskave tako napredujejo, da bodo gotovo kmalu omogočile odgovor tudi na to vprašanje. A k sreči so napredovale tudi tehnične možnosti, ki nam omogočajo neomejeno poslušanje Bachove glasbe, zato se ne bo treba truditi s kloniranjem njegovega genija.

Kaja Šivic

Bachova melodija me spravi v jok. Ne vem, zakaj. Preprosto splazi se mi v dušo in tam nekam zadene. Ko sem prvič slišal drugi stavek njegovega Koncerta za dve violini, sem se zjokal. Rekel sem “vau”, to je resnično prelepa glasba. (Bobby McFerrin)