Letnik: 2000 | Številka: 10 | Avtor/ica: Marina Žlender

Kaija Saariaho

Severna zvezda sodobne glasbe

Letošnja zvezda salzburškega festivala, skladateljica finskega rodu Kaija Saariaho, je znano ime med ustvarjalci sodobne evropske glasbe. Njena opera Amour de Loin je predstavljala osrednji del festivalskega programa in raznim polemikam navkljub požela uspeh.

Po končanem študiju v Helsinkih, kjer jo je poučeval Paavo Heininen, se je Kaija Saariaho izpopolnjevala pri Klausu Huberju in Brianu Ferneyhoughu v Freiburgu. Ustvarjalno identiteto je našla šele ob stiku z računalnikom, v studiih pariškega Ircama, ki ga je prvič obiskala leta 1982 - in tam tudi ostala. V skoraj dveh desetletjih delovanja na Ircamu se je posvetila zlasti barvi in sintezi zvoka, kombinaciji instrumentalnih in sintetičnih zvokov ter psihoakustičnim problemom.

Pravi, da ni fanatična oboževalka računalnikov, so pa odličen pripomoček pri raziskovanju zvoka. Največ se je ukvarjala s sintezo zvoka, ki omogoča osvobajanje od akustičnih predstav zvokov instrumentalnega izvora in nas pripravi na spoznavanje novih ozemelj. Za Kaijo Saariaho je pri delu najpomembnejše iskanje rešitev njenih osebnih iskanj, četudi vsi rezultati iskanja niso uporabni. Obenem se posveča interpolaciji med ritmičnimi strukturami in strukturami barve, med barvo in harmonijo. Tako so nastala dela kot Io (1986-87) in Amers, v katerih je iz nekaterih instrumentalnih zvokov ustvarila sintetične po resonančnih modelih. Pri analiziranju zvoka se je največkrat posvečala violončelu, natančneje zvokom, ki so nastali z igranjem iste note z različno pozicijo loka.

Dela Kaije Saariaho nastajajo v dvojnem procesu zapisovanja. Zamisli se trudi kar najbolj natančno opredeliti v partituri, četudi za sintetične zvoke to ni vedno mogoče. V dobi računalnikov se počuti zelo dobro, saj ji omogočajo spoznavanje sintetičnih zvokov in manipulacijo z njimi. Prav tako analizira instrumentalne zvoke, največ njenih del je napisanih za klasično glasbilo in elektronske, sintetične zvoke. Kar jo moti in bi želela izpopolniti, je nezmožnost predvajanja zvokov, zapisanih na CD-romu, v realnem času, saj je za dirigenta in tudi za interprete zelo naporno igrati po vnaprej določenem, vsiljenem ritmu.

O svojih študijskih letih in učiteljih pravi, da so bila naporna, saj je sama dolgo iskala lastno ustvarjalno pot. Po večletnem študiju in izpopolnjevanjih je v sebi nabrala ogromno znanja, ki pa ji ni nudilo neke osebne orientacije. Kot pravi sama, je pri delu z računalnikom pogosto programirala slabo formulirane procese, ki ji niso mogli dati želenih rezultatov. Obenem pa je s pomočjo računalnika lahko bolje razumela in analizirala intuitivne procese. Ko se je odločila za nadaljevanje študija v Nemčiji, je navezala stike s Klausom Huberjem, ki ji je pomagal zlasti pri orkestraciji in instrumentaciji. Brian Ferneyhough, ki ga je srečala v Darmstadtu, pa ji je pomagal pri iskanju lastnih idej in njihovem manifestiranju v glasbi. Ko je prvi videl njene partiture, je dejal: “Vidim, da misel in srce še nista združena.” To je bilo v tistem trenutku v resnici njen bistveni problem, saj se je tedaj Kaija Saariaho še odločala o tem, da zapusti Finsko. Leta 1982 se je odpravila na staž kompozicije s pomočjo računalnika na Ircamu, kjer je želela raziskati fizične lastnosti zvoka in njihovo percepcijo. Na Ircamu se je ukvarjala s programoma Chant in Patchwork, ki sta ji razkrila vedenje zvoka ter način, na kateri se zvok razvija in organizira. Prav na Ircamu je Kaija začela samostojno razmišljati in se dokončno posvečati analizi barve in interakciji med barvo in harmonijo ter psihoanalitičnimi lastnostmi zvoka.

V njenem delu sta poudarjeni barva in svetloba, kot bistvena elementa percepcije. Odkrivanje prostorskih prvin barve v slikarstvu jo je navdihovalo pri pisanju skladbe Verblendungen, druga, z imenom Lichtbogen, je nastala kot umetniški odsev na doživeto mavrico, pri delu Du cristal ... a la fumée pa se je ukvarjala z odnosom urejenosti (simetrična zgradba kristala) in kaosa (njegovo nenehno spreminjanje). Za svoje ustvarjanje ne išče razlag, zaveda pa se svoje občutljivosti za vizualne pojave in pravi, da njen ustvarjalni jaz nanje reagira podzavestno.

15. avgusta je bila na Festivalu v Salzburgu izvedena premierna uprizoritev njene opere Amour de loin, v režiji Petra Sellarsa in pod vodstvom dirigenta Kenta Nagana. Delo je nastalo po libretu Amina Maaloufa, izvirna zgodba pa temelji na trubadurski pripovedi L`Amor de lonh Jaufréja Rudela in govori o princu, ki se naveliča dekadentnega dvorskega življenja in odloči, da poišče smisel življenja v veliki ljubezni do idealne ženske. Sel iz Antiohije mu prinese vest, da ženska, ki jo išče, v resnici obstaja in da je princesa v Tripoliju. Od tistega trenutka živi princ le še za srečanje z njo. Napove ji srečanje in se odpravi na pot. Med potovanji pa se mu porajajo dvomi, zaradi katerih je vse bolj razdvojen in nazadnje hudo zboli. Ob prihodu princesi sporočijo, da princ umira in njuno srečanje se konča nesrečno.

Zgodba se je Kaiji Saariaho zdela primerna, saj kot večina oper opeva ljubezen, četudi ima v tem primeru nesrečen konec. Skupaj z Maaloufom sta izbrala ključne dele vsebine, za režijo pa je bil zadolžen Peter Sellars, ki je svoje delo kot vedno opravil po pričakovanjih odlično.

Izbor Kaije Saariaho za reprezentativno vlogo na salzburškem festivalu ni naključen, saj se, kot rečeno, od nekdaj ukvarja s fenomenom glasu. Njeno prvo delo, ciklus melodij s skupnim imenom Bruden, je nastalo že leta 1977. Sprva je glas doživljala kot podaljšek lastnega glasu in se je pri skladanju identificirala z vlogami ženskih glasov. Kasneje je pričela glasove uporabljati bolj kot barvne odtenke. V delu Vers le blanc, realiziranem na Ircamu, je šepetajoči glas postal barvit zvok, ki je imel občasno tudi semantično vrednost, pomen. Glas, ki šepeta v flavto, je uporabila v Laconisme de l`aile in v Nymphéa za godalni kvartet in elektroniko, glas se pojavi na koncu, v obliki recitiranih fragmentov pesmi Arsenya Tarkovskega. V naslednji stopnji je zdaj že bolj afirmiran glas povzel melodično linijo. Tako sta nastali deli Château de l`âme za sopran, ženski zbor in orkester in Oltra mar za orkester in zbor, ki sta ji dali iztočnico za pisanje opere L`Amour de loin.

Kot pravi skladateljica sama, se vedno bolj zaveda fizičnih lastnosti in bistva zvoka. V njem vidi vzporednico svojega dojemanja zvoka violončela. Želi si predstaviti bel canto, ki bi bil osvobojen klišejev, kod in navad, kar je zelo kompleksno delo, ki se ga je lotila že v Oltra mar, kjer je dva zbora predstavila kot kontinuiran glas, neprekinjen zvok in kot petje na osnovi besedila.

V obdobju treh let je Kaija Saariaho napisala serijo treh Jardins secrets, ki jim je sledilo Six Japanese Gardens za bobne in elektroniko; nastali so kot hommage skladatelju Toruju Takemicuju. Japonski vrt ni samo estetska in umetniška struktura, marveč pomeni pravo filozofijo, saj sta vsak kamen in rastlina postavljena kot smiselni del nekega vzorca in tako vrt sam spominja na partituro. V Jardins secret II pa je želela predstaviti sebe in je v ta namen tudi uporabila lastni glas, modificiran z računalnikom.

Kaija Saariaho je torej zvezdnica letošnjega salzburškega festivala, njena opera Amour de loin pa se je vpisala v glasbeno zgodovino. O njenem pravem mestu pa bo – kot vedno - odločil čas.

Marina Žlender