k.d. lang

Pozdrav poletju

"Nekateri mislijo, da sem militantna vegetarijanka. Nekateri mislijo, da sem militantna lezbijka. Nekateri mislijo, da sem dolgočasna. Nekateri mislijo, da sem fantastična. Verjetno imajo prav vsi." (Boston Globe, 2000)

Kadarkoli k.d. lang izda novo ploščo, pričakujemo kopico dobrih sentišev, zapetih v najbolj zapeljivem tonu in z neverjetno toplino, ki jo premore samo diva njenega kova. Navadila nas je na to, razvadila s svojo ponekod hudomušno, drugod spet srce parajočo interpretacijo. Tudi junija izdani Invincible Summer je, kot pričakovano, dodobra napolnjen z nežno romantiko, po kateri slovi langova. A končno, po 17 letih glasbene kariere, ji je uspelo od sebe dati nekaj, česar pravzaprav ni pričakoval nihče: veselo, popolno pop ploščo, ki odstopa od ustaljenega melanholično bolestnega ritma zdaj že 38-letne kanadske dive.

Nepremagljivo poletje, kot bi po slovensko zvenel naslov zadnjega albuma, je ime dobil iz citata Alberta Camusa ("V globinah zime sem naposled spoznal, da v meni živi nepremagljivo poletje."), v duhovnem smislu pa je k.d. poleg ljubezni do spremljevalke Leishe priskočila na pomoč tudi sončna kalifornijska obala. Tam si je langova uredila dom in se po petnajstih letih čistega karierizma naposled ustalila. Letala, odre, hotele in studie so zamenjali kuhalnica, hišno orodje in sprehodi, stres in nevrotično skrivanje pred ljudmi je zamenjalo veselje do življenja in naklonjenost ljudem.

In tako smo namesto od solza navlaženih balad v poslušanje dobili zrelo, odprto in od sreče prekipevajočo ploščo. Ob poslušanju je prijeten nedeljski izlet na obalo samo sanjav korak stran. Tako namreč k.d. sama opisuje razpoloženje na Invincible Summer. In zraven priznava, da je lahko pisanje lahkotnih pesmi zelo zahtevna nadloga. Veliko lažje se je prepustiti melanholičnim hrepenenjem in s primernimi metaforami nizati eno žalostinko za drugo, težje pa se je predati veselju in zaupanju v življenje. Toda pesmi, ki so večinoma nastajale na sprehodih, kamor se je odpravljala s papirjem in svinčnikom v roki, so prihajale iz legitimnega dela njene duše, kot se je izrazila v intervjuju za The Advocate.

Tudi zato je Invincible Summer vse prej kot tipična plošča k.d. lang. Nedeljsko poletno jutro v njeni glasbeni preobleki zasije v populistični, za langovo doslej tako mrzki mainstreamovski iskrivosti, ki se povsem oddaljuje od njenih country in western korenin. Glasbeni elitizem, ki se ga je tako močno oklepala in snemala uporniške alternativne in za ruralno country populacijo nesprejemljive albume, je zamenjala stabilna in zrela pop produkcija.

Za glazuro je poskrbel Damian le Gassick, desna roka Wiliama Orbita, znanega po sodelovanju z Madonno. Le Gassick je albumu tako vdihnil nekaj zdravega tehna, zaradi katerega album zveni sveže, moderno in pri tem ne pretirava; slog langove je tako ostal skorajda nedotaknjen in je še vedno pomembno jedro albuma. Netipična je tudi izbira glasbenih stilov; pod vplivom kalifornijskega popa iz šestdesetih let (The Mamas and the Papas), elektronskih lahkotnežev (Morcheeba, Air) in brazilskih sodobnih zvokov je langova uspela ustvariti duhovito, preprosto in všečno melodiko. Prva mala plošča Summer Fling tako uteleša vso v prejšnji povedi opisano glasbeno mešanico in dobesedno poka od radosti.

Toda ni nevarnosti, da bi zaradi poskočnosti pesmi mejile že na cenenost. Zaman smo čakali na kakšen poseben odziv glasbenih televizij na njeno zadnje delo. In langova se niti ni trudila, da bi Invincible Summer vsilila mlajši publiki, zvesti modernim glasbenim smernicam. Kot je za Planet Out dejala sama, pri štiridesetih letih prav gotovo ni več privlačna za publiko MTV in VH1. Zato si je za trženje raje kot tipično založniško demografsko tangiranje izbrala spletne strani in se tako približala ne le popolni tržni modernizaciji, pač pa tudi gejevski komuni, ki v medijskem in tržnem smislu domuje predvsem na spletu.

Kot lezbična ikona številka ena se k.d. namreč zaveda odgovornosti, ki jo ima do gejevske komune. Če ne prej, se je je začela zavedati leta 1992, ko se je po nizu ogorčenih in protestnih izjav lezbičnih aktivistk, češ, zakaj še vedno vztraja “v klozetu”, pogumno odzvala in v gejevski reviji The Advocate prišla na plan. S tem je k.d. postala prva zvezdnica, ki je razglasila istospolno identiteto in s tem pomagala tudi drugim lezbijkam (Melissi Etheridge, Ellen DeGeneris, Me'Shell NdeGéOchello), da so ji sledile. Poslednji medijski udar, ki ga je zadala ameriški republikanski struji, alergični na vsako odstopanje od tradicionalnih moralnih norm, je bila seveda naslovnica revije Vanity Fair, na kateri se v moško obleko oblečena k.d. lang sproščeno prepusti britvici, ki jo v roki drži zapeljiva in pomanjkljivo oblečena Cindy Crawford. Tedaj se je k.d. tudi zavestno oddaljila od nashvillske skupnosti, ki je nikoli ni znala in predvsem hotela vzeti v svoje zavetje.

Njen androgini videz, campovsko naravnano country veseljačenje in prvotni rockovski prijemi, ki jih je vključila v svoje prve albume, so bili prevelik zalogaj za folklorne konvecionalnosti navajene ruralne Američane. Še ko je s skupino The Reclines (skupina je poimenovana po idolinji k.d., legendarni Patsy Cline) z dvema albumoma s tipičnima country zabavnjaškima naslovoma, Friday Dance Promenade (1983, Bumstead) in A Truly Western Experience (1984, Bumstead), hotela narediti vtis na country in western skupnost, so ji veliko raje prisluhnili poslušalci ameriških študentskih alternativnih radijskih postaj. Medtem ko je bila v Kanadi velika zvezda, ki je leta 1985 prejela kanadsko glasbeno nagrado Juno za najbolj obetavno žensko pevko, se je je nashvillska skupnost otepala tudi takrat, ko je langova pri ameriški založbi Sire Records izdala Angel With a Lariat (1987, Angel s povodcem). Kako tudi ne. Mešanico kičastega rockabillyja, stiliziranih balad in campovskih glasbenih igranj so drugi countryjaši sprejeli kot veliko žalitev. Še bolj kot glasba jih je razjarilo ekscentrično koncertno nastopaštvo, pri katerem k.d. lang ni skrivala možačastih navad. Niso razumeli njenih pozivov, da poskuša z urbanizacijo countryja, z nekakšnim countrypolitanstvom, zgolj pomagati countryju, da se izmakne konvencionalnim pastem in s približevanjem drugim glasbenim zvrstem pridobi nove poslušalce. Zanjo so bile podobe, s kakršnimi se je hvalisalo ameriško podeželje, izživete. Ženska podoba pač ne bi smela biti ekskluzivno rezervirana za dekleta kova Dolly Parton; z bujnim stasom, s srce parajočim glasom in z žalostnimi baladami. A s tem je bilo očitno še vedno najlažje omehčati srca robustnih kavbojev.

Tako k.d. lang prav gotovo ni imela atributov in s tem tudi ne možnosti, da bi lahko stopila na zvezdniško pot v domačih countryjevskih vodah. Toda njena priredba Crying, stare uspešnice Roya Orbisona, ki jo je k.d. posnela skupaj s starim mačkom in njenim velikim idolom, ji je leta 1987 naklonila nekaj minut pozornosti tudi na country lestvicah. Kako tudi ne. Če je v sodelovanje z njo pristal Roy Orbison, je k.d. že nekaj vredna. Res pa je, da je na Shadowland (1988), njenem drugem albumu, ki ga je izdala pri ameriški Sire Records, izostalo hudomušno duhovičenje na račun togega glasbenega sistema ameriškega podeželja. S producentom Owenom Bradleyjem, znanem po sodelovanju s Patsy Cline, je k.d. s Shadowland postavila tudi spomenik svoji vzornici Clinovi. Album je tako zaznamovala vsesplošna naklonjenost medijev. Že takoj naslednjega leta je nadaljevala v podobnem tempu. Absolute Torch and Twang je tako navdušil kritike in poslušalce, da je langova leta 1989 prejela grammyja za najboljšo žensko country izvedbo.

Njena žilica za kontroverznost pa k.d. ni dala miru. Bistra zvezdniška voda se je kmalu skalila. Kot zakrknjena vegetarijanka je namreč leta 1990 sprožila veliko kampanjo proti uživanju mesa, s tem postala prava medijska senzacija in si tako rekoč za vselej zapravila ugled pri nashvillskih bratih. Ne le, da njena androgina pojava, ki jo tako rada poudarja z moškimi oblekami, ni obetala drugega kot homoseksualno usmerjenost, zdaj se je celo spravila na domače živinorejce. Vse poletje 1990 so radijske postaje v Oklahomi, Montani, Nebraski, Missouriju in Kansasu bojkotirale njene pesmi. In se tu in tam ponorčevale iz njenih načel.

Že omenjeno piko na i je postavila slabi dve leti kasneje, ko je v veliko veselje svetovne, predvsem ameriške gejevske skupnosti za gejevsko revijo The Advocate izjavila, da je lezbijka. S tem se je že prej zelo tanka plast meglice glede njene spolne usmerjenosti sicer razkadila, sama pa se je za nekaj časa, morda celo za vedno, poslovila od ozkoglede country kulture, obremenjene s tradicijo. To sicer ni pomenilo, da bo k.d. globoko zabredla v mainstream. Preveč se je zavedala, da bi si s tem zapravila težko pridobljeni, skorajda kultni status večne upornice in rušiteljice konvencionalnih norm. Njeno temeljno delo Ingenue (1992) zato odstopa od doslej izdanih, s countryjem obarvanih albumov, po drugi strani pa se v velikem ovinku izogne modernim smernicam. Z grammyjem nagrajena mala plošča Constant Craving je zrela, melanholična in popolnoma iz vsakega sredinskega konteksta izvzeta žalostinka in prav gotovo ena izmed najlepših baladnih stvaritev katerekoli glasbene dive. Ingenue je k.d. prinesel novo, svežo in z njenimi preteklimi "težavami" neobremenjeno publiko, ki je znala ceniti prizadevnost in nadarjenost. Prav slednja je prišla do izraza v glasbi za film Kravji blues Gusa Van Santa; njeno sodelovanje pri filmu je bilo tako rekoč samoumevno. Homoerotični podton, po katerem je country v gejevski subkulturi že tako in tako slovel (country camp bari so tako rekoč edina alternativa med geji tako zelo priljubljenim diskoidno usmerjenim klubom), je v filmu kar vpil po kakšnem sočnem lezbičnem imenu. In k.d. je bila ravno pravšnja ambasadorka tovrstne lezbične identitete.

Navsezadnje res ni bila androgini angel s povodcem v roki (kot je morda nakazoval njen prvi solo album) in z asketskimi ambicijami; o tem je spregovorila tudi na najbolj očitni "seksualni" plošči All You Can Eat (1995, Sire Records). Kontroverznosti, ki bi jo ob pomenljivem naslovu nemara upravičeno pričakovali, na albumu ni bilo. Produkcijsko resda drzen in spet s sodobnim popom začinjen seznam je zabeležil opus konsistentnih in subtilnih melodij, ki ni odstopal od siceršnjega repertoarja langove. Edina hiba, za mnoge pa prednost, albuma, o kateri je spregovorila tudi sama, je čustvena kontrastnost. Prvotni ustvarjalni navdih je namreč k.d. črpala iz osebne sreče, ki pa se je v času intenzivnega ustvarjalnega procesa razblinila v prah in s tem na površje priklicala trpljenje in nestanovitost.

K.d. se je tako počasi, a zanesljivo, z vsakim albumom posebej oddaljevala od glasbenih korenin. Sestopila je z odra kontroverznosti in stopila na pot porajajočega se sozvočja militantnih načel in družbene sprejemljivosti. A s tem je langova kvečjemu pridobila; ne le občinstvo, pač pa tudi vsesplošno spoštovanje povprečnih, recimo naključnih poslušalcev, ki so njeno ime vedno povezovali z nadležno vztrajnim in načelnim aktivizmom.

Kaj je nashvillska skupnost porekla ob njenem naslednjem albumu Drag, je bilo tako že popolnoma brez pomena. Eklektična mešanica priredb na temo kajenja, ovita v mehke zvoke baladnega jazza, je spet posegla po duhoviti, rafinirani, od tipičnega country šunda tako oddaljeni "štimungi". Češnjo na vrhu glasbene kupe je seveda spet pomenil glas, ki je z veliko vnemo prepeval o zgodovinskih aspektih kajenja, njegovem nekdaj ne le pozitivnem, pač pa elitnem slovesu in sedanjem grešnem in moralnem obsojanju. Don't Smoke in Bed, Smoke Dreams, Your Smoke Screen, Love is Like a Cigarette in podobno "zadimljene" priredbe so v izvedbah k.d. duhovito enačile kajenje z ljubeznijo, češ, ljubezen je kot cigareta: zagori in dogori. Ljubezen je k.d. vdihnila vsem z njenim šarmom in vokalnim žametom prepojenim (večinoma) starim evergreenom, ki jih je postavila v modernejšo dimenzijo in v njih vdihnila nekaj zveličavnega. Kot odlična učenka stare glasbene šole se je spet poklonila preživetim časom, Drag pa je že ob samem izidu zaradi samosvoje tematike postal kulten.

Po vsem do sedaj zapisanem so bila pričakovanja, izražena na začetku tega sestavka, upravičena. A upravičen je bil tudi odklon k.d. lang. Njena kariera, ki je od samih začetkov naprej temeljila na kritičnem spremljanju (konvencionalnega) družbenega razvoja in (ne)strpnosti, je z letom 2000 zavzela nov, svež in še bolj samozavesten položaj. Brez strahu pred neodobravanjem in komercialnim polomom se je langova z glasom Patsy Cline in dušo Roya Orbisona, kot ji radi polaskajo mediji, na Invincible Summer razumsko odločila za spremembo. Tisti, zvesti popu, bi rekli temu korak naprej, drugi nemara korak nazaj; toda poletje je z novim albumom k.d. lang dobilo enega najlepših pop pozdravov letos.

Marta Pirnar