Kozmična Amerika

Saga o malem človeku

Ko je John Prine leta 1971 izdal prvo veliko ploščo, je bila glasbena industrija obsedena z iskanjem novega Dylana. Z Dylanom so primerjali vsakega pevca, ki je igral orglice in akustično kitaro, vendar je bil John Prine že na samem začetku kariere dovolj samosvoj in neposreden avtor. To je zgodba o njegovi burni snemalni karieri.

John Prine se je rodil 10. oktobra leta 1946 v predmestju Chicaga v Maywoodu, v ameriški zvezni državi Illinois. Njegova starša, oče William in mati Verna, sta bila iz zahodnega Kentuckyja; v Chicago sta se preselila, da bi pobegnila pred krutim rudarskim življenjem. John je poleti obiskoval idilično podeželsko naselje Paradise v Kentuckyju, rudarsko naselje, kjer so živeli njegovi stari starši, in prav glasba in zgodbe, ki jih je tam slišal, so se mu tako globoko vtisnile v spomin, da je že, ko je bil star 14 let, napisal prve pesmi. Brat Dave ga je najprej navdušil za rock in country in mu pokazal osnovne kitarske prijeme, nadobudni mladenič pa je vzljubil tudi glasbo Boba Dylana, Hanka Williamsa, Chucka Berryja, Jerryja Leeja Lewisa in skupine Carter Family.

“Novi Dylan”

John Prine je po končani srednji šoli začel delati kot pismonoša. Leta 1966 so ga vpoklicali v vojsko, njegovo življenje pa se je usodno spremenilo leta 1970, ko je nekega večera občinstvu v čikaškem klubu The Fifth Peg zaigral tri še danes ključne skladbe: Sam Stone (najznačilnejša protestna pesem Johna Prina - pretresljiva saga o vietnamskem veteranu), Hello In There (pesem je še danes obvezni del Prinovega koncertnega repertoarja; govori o tem, kako se postaraš, znana pa je tudi iz zakladnice pevke Joan Baez) ter Paradise. V klubu se je tedaj seznanil s Stevom Goodmanom, avtorjem znamenitega train songa City Of New Orleans, znanega tudi iz popotniške malhe Arla Guthrieja. Steve Goodman je poleti leta 1971, ko je nastopal s Krisom Kristoffersonom, na nekem koncertu izvajal tudi Prinovo glasbo, Kristofferson pa je bil nad njo tako navdušen, da sta se z Goodmanom zgodaj zjutraj odpravila poslušat mladega kantavtorja v takrat že skoraj prazen klub The Earl Of Old Town. John Prine je odigral koncert svojega življenja in s prepričljivimi pesmimi Kristoffersona popolnoma prevzel. Prine in Goodman sta kmalu po tem koncertu odšla v New York, saj naj bi Prine tam posnel nekaj poskusnih posnetkov in si skušal pridobiti snemalno pogodbo. Nadobudna popotnika sta že prvi dan bivanja v New Yorku obiskala koncert Krisa Kristoffersona v dvorani The Bitter End in dobrohotni Kristofferson je povabil Prina, naj občinstvu zaigra nekaj pesmi. Prine je požel velik aplavz, z odličnim nastopom je prepričal tudi Jerryja Wexlerja iz založbe Atlantic Records in že naslednji dan imel v žepu pogodbo s to eminentno založniško hišo, pri kateri je konec leta 1971 izšel njegov odlični prvenec - po mnenju poznavalcev najboljša Prinova plošča sploh.

Ko je John Prine leta 1971 izdal prvo ploščo, je bila glasbena industrija obsedena z iskanjem novega Dylana. Z Dylanom so primerjali vsakega pevca, ki je igral orglice in akustično kitaro, vendar je bil John Prine že na samem začetku kariere dovolj samosvoj, pošten in neposreden avtor, čeprav se je nesrečne nalepke 'novi Dylan' rešil razmeroma pozno. Pisal je o svojih življenjskih izkušnjah v razpoznavnem, že napol rockovskem slogu, ki bi ga mogoče pogojno lahko primerjali s tistim iz poznega obdobja Phila Ochsa. John Prine je bil kot avtor že od samega začetka deležen velike pozornosti drugih glasbenikov, saj so ti radi snemali njegove pesmi. Ena najbolj zgodnjih in znanih je soulovska različica skladbe Sam Stone, ki jo je leta 1972 posnel pevec Jerry Williams, bolj znan kot Swamp Dogg, in z njo celo dosegel manjši uspeh na lestvicah.

Srečanje z očetom bluegrassa

John Prine je imel veliko stikov z drugimi glasbeniki. Že leta 1972 je na nekem koncertu v New Yorku z njim nastopil Bob Dylan, in sicer sta skupaj zaigrala prav skladbo Sam Stone, posebno rad pa se spominja srečanja z zdaj že pokojnim mojstrom bluegrassa, Billom Monroejem. Srečala sta se v sedemdesetih letih in John Prine je bil počaščen, ko je Monroe pohvalil njegovo glasbo. “Predstavil sem se mu,” pravi Prine. “Bill je bil nekaj časa tiho, nato mu je nekdo rekel, da sem napisal tisto pesem o Muhlenberg Countyju z naslovom Paradise. Ugotovili smo, da Bill in njegov brat Charlie prihajata iz istega področja v Kentuckyju. Bill je rekel, da je mislil, da je skladba Paradise pozabljen napev iz dvajsetih let, to je bil zame velik kompliment.”

Glasba na drugi plošči Johna Prina z naslovom Diamonds In The Rough - Prine jo je posnel v treh dneh za 7200 ameriških dolarjev in jo izdal leta 1972 pri založbi Atlantic - je v primerjavi z glasbo s prvenca še bolj zavezana tradiciji ameriškega country folka. Ko sem jo prvič slišal, se mi je najbolj vtisnila v spomin countryjevsko obarvana skladba Yes I Guess They Oughta Name A Drink After You. John Prine je v nekem intervjuju povedal, da je hotel posneti skladbo v slogu glasbe Hanka Williamsa in da mu je Steve Goodman predlagal, naj skladbi doda refren, saj bi tako gotovo postala prava countryjevska uspešnica. Vendar se je Prine držal znanega načela ameriških kantavtorjev, da dokončane pesmi ne gre spreminjati. Na snemanju plošče Diamonds In The Rough so bili: kitarista Steve Goodman in David Bromberg ter Johnov brat Dave Prine, ki je igral dobro, banjo in violino. Ploščo odlikujeta odlična Prinova poezija in spretno aranžirana glasba v nekoliko modernejšem slogu countryja in folka. “To, zaradi česar so pesmi Johna Prina tako posebne, je resnica, da ga s pesmimi ne moreš razkriti, lahko ga le ljubiš,” je pred leti ob podelitvi grammyjev povedala Bonnie Raitt. “John Prine je pevec folka v najboljši tradiciji; zareže naravnost v srce, njegove besede so čiste in preproste kot dežne kaplje.”

Tretja Prinova plošča z naslovom Sweet Revenge (Atlantic) je izšla leta 1973. John Prine jo je posnel v Nashvillu z Arifom Mardinom, producentom, ki je na snemanje povabil same izkušene studijske glasbenike, deloma znane že s Prinovega prvenca. Lahko bi rekli, da je Prine deloma razkril korenine svoje glasbe. Ta je še vedno countryjevsko obarvana, iz bolj rockovsko obarvanih skladb pa veje močan vpliv rhythma and bluesa. Podobno glasbo lahko slišite na ploščah Guya Clarka, teksaškega pevca, ki je pred leti nastopil pri nas. Tudi na tej plošči je veliko zanimivih pesmi. Ameriški glasbeni kritiki največkrat omenjajo avtobiografsko skladbo Grandpa Was A Carpenter, balado o minuli ljubezni Blue Umbrella in priredbo skladbe Nine Pound Hammer kitarista in pevca Merla Travisa, o katerem smo v tej reviji pred leti že pisali. Prine tokrat prepeva z ostrim in pogumnim glasom; o vsebini njegovih pesmi - te so večinoma angažirane, skladba Please Don’t Bury Me na primer govori o avtorjevem odnosu do glasbene industrije, ki se do danes ni bistveno spremenil - nekaj pove tudi naslovnica s fotografijo Johna Prina: popotnika, ki v kabrioletu, parkiranem ob morju, razmišlja o lepših časih. Sweet Revenge je bila razmeroma uspešna plošča, ameriške radijske postaje so veliko predvajale skladbo Christmas In Prison, ki govori o nesrečnežu, ki božične praznike preživlja v zaporu (John Prine je pred šestimi leti izdal tudi ploščo z božičnimi napevi).

Spogledovanje s soulom

Glasbeni kritiki so ploščo Common Sense (Atlantic) iz leta 1975 ocenili z neprizanesljivimi ocenami in jo označili kot enega najslabših Prinovih albumov, čeprav ob pozornem poslušanju tudi ta izdaja ni tako slaba. Prine v naslovni skladbi, posvečeni velikemu ameriškemu patriotu Tomu Painu, govori o zbledelem ameriškem snu; treba je priznati, da je njegov srd tako očiten, da poraja podobne občutke kot glasba kakšnega Brucea Springsteena. John Prine se je skušal z novo glasbo oddaljiti od ustaljenih glasbenih obrazcev; snemal je v Memphisu in se predal vplivu pevcev soula in bluesa, kar je tako rad počel tudi Springsteen. Na snemanju sta akustični kitari igrala John Prine in Steve Goodman, bluesovski zvok električne kitare je prispeval Steve Cropper iz skupine Booker T. And The MG’s, orgle pa je igral James Brown. Ko danes z nekajletne distance poslušam to po svoje nenavadno ploščo, lažje razumem, zakaj se je Prine takrat podpisal pod takšno ploščo. To je drzna glasba v slogu soula z veliko pihali in z zategnjenimi toni električnega bluesa in rock and rolla, za nameček pa je Prine očitno dovolil producentu Stevu Cropperju, da je odnesel posnetke v Los Angeles in v studiu nekoliko omilil ostrino, zato nekatere skladbe zvenijo dokaj posladkano. Predvidevam, da je Prine hotel posneti še veliko bolj brezkompromisno ploščo. Tedaj je bil blizu slogu Springsteena, ki so ga redki izbranci tedaj že poznali, pa čeprav samo kot še enega trubadurja z nehvaležnim naslovom 'novi Dylan'.

Pobeg v samoto

John Prine se je po izidu albuma Common Sense, mogoče tudi zaradi nekoliko slabših ocen, ki jih je bil deležen, umaknil in šele poleti leta 1977 začel s kultnim tonskim mojstrom in producentom Jackom Clementom (ta je sodeloval tudi z našim koncertnim znancem Townesom Van Zandtom) snemati glasbo v slogu akustičnega rockabillyja, vendar ti posnetki niso izšli. Prinov izlet v rockabilly je bilo pravo malo presenečenje, saj bi človek pričakoval, da se bo iz prostovoljne osame vrnil s kakšnim bolj intimnim glasbenim pristopom. Kakorkoli, John Prine se je leta 1978 zmagoslavno vrnil z odlično ploščo Bruised Orange (Asylum), ki jo je produciral Steve Goodman. Poezija Johna Prina je tukaj znova nekaj posebnega in že uvodna skladba Fish And Whistle napoveduje novo pomembno poglavje v karieri tega glasbenika. Pripovedna pesem That’s The Way That The World Goes ‘Round se je nekako prikradla celo v repertoar Dana Stuarta iz kultne skupine Green On Red in smo jo lahko slišali na njegovem ljubljanskem koncertu v klubu K4. Prinove pesmi se ob prvem poslušanju sicer zdijo preproste in banalne, vendar se za melodijami folkrocka skriva veliko življenjskih zgodbic, napisanih v slogu potepuške glasbe Woodyja Guthrieja in zgodnjega Boba Dylana. John Prine v svojih baladah z rezkimi besedami govori o pocestnem življenju in pogumu večnih potepuhov, razočaranjih in podobnih večnih temah ameriških kantavtorjev, temah, ki imajo nemalokrat veliko pesniško vrednost.

Nepopravljivi eklektik

John Prine je ljubezen do rockabillyja dokončno pokazal s šesto veliko ploščo z naslovom Pink Cadillac (Oh Boy), posneto v Memphisu v studiu Sama Phillipsa in izdano leta 1979. Pri snemanju so mu pomagali številni znani glasbeniki s kultnim pevcem rockabillyja, Billyjem Leejem Rileyjem, na čelu. Prine je podobno kot kakšen John Hiatt sposoben pisati v zelo različnih slogih, navdihe pa je iskal pri različnih umetnikih, čeprav enciklopedije kot njegovega edinega pravega vzornika vztrajno navajajo samo Boba Dylana. Prine na primer za skladbo Automobile pravi, da gre za nekoliko spremenjeno različico stare skladbe That’s Alright Mama, znane z zgodnjih plošč Elvisa Presleyja, albuma Pink Cadillac pa se najraje spominja zaradi zabavnega snemanja v mističnem studiu Sun, v katerem so pred njim snemali številni pomembni glasbeniki. Prinu se je posrečilo posneti zbirko desetih skladb v slogu glasbe s starih plošč založbe Sun Records in prav zaradi številnih priredb skladb iz bogate zakladnice rockabillyja bi ploščo lahko primerjali s konceptualno neverjetno podobnim albumom Everybody’s Rockin’ Neila Younga.

Kariera Johna Prina je sploh po svoje zelo primerljiva s karierami nekaterih ustvarjalcev. Tudi John Hiatt, Jackson Browne in Jerry Jeff Walker (če naštejem samo nekaj po mojem mnenju slogovno podobnih glasbenikov) so velikokrat tavali od tega do onega glasbenega sloga in iskali pravšnjo zvočno podobo pesmi. Prine je leta 1980 pri založbi Asylum izdal ploščo Storm Windows z glasbo v lahkotnem slogu countryja in torej znova ponudil nekaj novega, čeprav je večino pesmi napisal že za ploščo Pink Cadillac. Brez dvoma ima dober glas za petje countryja in posebno countryjevskih duetov, gotovo pa je na njegov glasbeni izraz močno vplival tudi Merle Haggard, in to s svojo poznejšo glasbo. Plošča Storm Windows je pomembna, ker odpira nove poti in daje nova spoznanja. Prinovo glasbo iz sedemdesetih let lahko po kakovosti primerjamo s stvaritvami Johna Stewarta, Loudona Wainwrighta in podobnih, v našem kulturnem prostoru skoraj spregledanih avtorjev.

Na ploščah drugih glasbenikov

O tem, kakšen status imajo kantavtorji, kakršen je John Prine, med ameriškimi glasbeniki, največ povedo številne priredbe. Prinovo skladbo Hello In There je že leta 1975 za ploščo Diamonds and Rust posnela pevka Joan Baez, pesem pa najdemo tudi v repertoarju pevke Bette Midler. Bralce, ki jih zanima tovrstna glasba, gre opozoriti tudi na priredbo protivojne, verjetno najbolj znane Prinove skladbe Sam Stone s plošče Boba Gibsona, izdane leta 1971 (o kultnem pevcu Bobu Gibsonu, ki je z izrazito melodičnim slogom igranja na akustično kitaro vplival na številne glasbenike, smo pisali že pred leti v portretu Tima Buckleyja). Zanimivo je, da so Prinove pesmi snemali predvsem izvajalci countryja. Chris Hillman je leta 1982 za ploščo Morning Sky posnel skladbo It’s Happening To You. Razvpiti pevec countryja, Don Williams, je leta 1983 uspel s Prinovo skladbo Love Is On A Roll - ta je bila celo na prvem mestu lestvice countryja - in tako ime po mojem mnenju enega najboljših ameriških songwriterjev približal tudi širšemu občinstvu. Skladba je v počasnem slogu countryja, značilnem za Williamsovo glasbo, pa tudi za nekatera ustvarjalna obdobja Johna Prina in za dela še enega njegovega nekoliko prikritega vzornika, Johnnyja Casha, moža v črnem, ki je leta 1985 za ploščo Rainbow posnel Prinovo skladbo Unwed Fathers. Vendar skoraj vse countryjevske priredbe Prinovih pesmi v trenutku zbledijo, če jih primerjamo z naravnost dramatično različico skladbe Speed Of The Sound Of Loneliness v koncertni izvedbi karizmatičnega pevca Gena Clarka iz leta 1990. Prinove pesmi sicer najdemo tudi na ploščah pevk countryja Tammy Wynette in Nanci Griffith, skupine Manfred Mann’s Earth Band in razvpitega dueta bratov Everly.

Prijatelj Steva Goodmana

Steve Goodman je bil odličen glasbenik. S Prinom sta bila velika prijatelja in sta drug drugega nenehno vzpodbujala. Prine pravi, da ga je njegova smrt - Steve Goodman je umrl zaradi levkemije 20. septembra leta 1984 - zelo prizadela. Goodman in Prine sta veliko sodelovala, njuni glasbeni viziji sta si bili neverjetno blizu in prepričan sem, da bi ta simpatični duet tudi danes snemal zanimivo in do srca segajočo glasbo. Sam se najbolj spomnim skladbe Souvenirs, ki sta jo leta 1983 posnela za ploščo Affordable Art.

Prine podobno kot Goodman ni nikoli verjel v glasbeno industrijo, zato je v osemdesetih letih ustanovil svojo založbo Oh Boy in pri njej izdal ploščo Aimless Love (Oh Boy, 1984).

“Velike založbe so se v osemdesetih vedle kot Stalin,” se spominja Prine. "Smešno, Bonnie Raitt in Van Morrison sta morala zapustiti založbo Warner Brothers. To, da je Van Morrison na bolšjem trgu prodajal svoje plošče, je za glasbeni posel prava sramota. Ko ni bilo založbe, ki bi hotela distribuirati moje plošče, nisem podpisal pogodbe s kako majhno založbo. Ustanovil sem svojo in se s prijatelji veselil vsakega uspeha.”

Prine se je leta 1981 preselil v Nashville in z znanimi nešvilskimi pisci countryjevskih napevov, Rogerjem Cookom, Donniejem Frittsom in Bobbyjem Braddockom, napisal veliko novih pesmi; 11 jih je izšlo na novi plošči z naslovom Aimless Love. Prine je ob izidu v nekem intervjuju povedal, da ga naslovna skladba osmega albuma spominja na stare pesmi Johnnyja Casha in Ernesta Tubba. O svojih vzornikih po navadi ni veliko govoril, zato smo glasbeni novinarji nestrpno čakali na kakšen intervju, v katerem bi se morebiti razgalil. Aimless Love je eklektična plošča. Zaradi nežnih melodij v slogu countryfolka in preprostih, a zgovornih besedil bi jo lahko primerjali s ploščama Bruised Orange in Diamonds In The Rough. Zdi se, da je Prine s prijetno glasbo skušal prikriti ironična sporočila pesmi, kakršni sta The Oldest Baby In The World in People Puttin’ People Down (to je v osemdesetih na koncertih izvajal Bob Dylan, njegovo različico pa lahko slišite na kakšni ilegalni plošči iz osemdesetih let). Prinova plošča z naslovom German Afternoons (Oh Boy, 1986) je bila prva nominirana za grammyja, z nje pa veje še bolj pristno countryjevsko razpoloženje. John si je uvodno skladbo Lulu Walls sposodil iz bogate zakladnice skupine The Carter Family in tako občinstvu in kritikom še enkrat pokazal, kako daleč segajo njegove glasbene korenine. Spomnim se, da so nekateri countryjevski kritiki iz Nashvilla ob izidu hvalili tudi priredbo skladbe Leona Payna They’ll Never Take Her Love From Me, znane s plošč Hanka Williamsa; v slogu hribovskega bluegrassa in starega countryja s koreninami tam nekje v glasbi The Carter Family je tudi rearanžirana različica stare Prinove skladbe Paradise, s kritiškega zornega kota pa najbolj preseneti preprosta pesem o izgubljeni ljubezni s pomenljivim naslovom Speed Of The Sound Of Loneliness. Ta hipnotična pesem v melanholičnem slogu je kmalu postala železni del Prinovega koncertnega repertoarja.

Prine je v obdobju med izidom koncertne plošče z naslovom Live (Oh Boy, 1988) in snemanjem odličnega studijskega albuma The Missing Years (Oh Boy, 1991) sodeloval pri snemanju glasbe za film Johna Mellencampa z naslovom Falling From Grace, tiste čase, ko so se z mojstrovih plošč učili akustične melanholije, pa so prav v tem obdobju hoteli obuditi tudi člani kanadske skupine Cowboy Junkies. Prina so povabili na turnejo in za ploščo Black Eyed Man z njim posneli pravo malo mojstrovino - skladbo z naslovom If You Were The Woman And I Was The Man, iz katere veje samosvoje prepletanje ženske in moške čutnosti, kakršnega smo vajeni iz najboljših countryjevskih duetov.

Prvi grammy

John Prine je leta 1991 v Nashvillu in Los Angelesu posnel ploščo z naslovom The Missing Years (Oh Boy). Pri snemanju te neverjetno sveže plošče, za katero je dobil prvega grammyja za najboljšo ploščo sodobnega ameriškega folka, so mu pomagali bolj ali manj znani glasbeniki: basist Pettyjeve skupine Howie Epstein, kitarista Albert Lee in Mike Campbell, multiinstrumentalist David Lindley ter razvpiti pevci Bruce Springsteen, Tom Petty, Bonnie Raitt in Phil Everly. Plošča z glasbo v zelo raznoličnem slogu, od akustičnega folka in bluesa do veseljaškega cajuna, je posvetilo človeku, ki se zaveda svoje majhnosti v mejah novega sveta. Iz glasbenikovih pesmi tudi tokrat veje ironičen odnos do lažnih vrednot in pristen humor, značilen za velike ameriške avtorje. Številni glasbeni kritiki so ploščo The Missing Years zaradi raznoličnosti primerjali z glasbenikovim prvencem, pesmi same pa so primerjali celo s pesmimi Randyja Newmana, kar je v bistvu kar posrečena primerjava.

“Moral sem se umakniti, da bi se nekoč lahko vrnil,” razmišlja John Prine. “Hotel sem delati nekaj drugega in počakati, da začutim željo po igranju in pisanju pesmi. Prodal sem zavarovalne police in upal, da bo šla plošča The Missing Years dobro v prodajo. Če ne bi bilo tako, bi odnehal. Zdaj, ko na radijskih postajah po desetih letih spet vrtijo mojo glasbo, ne morem nehati.”

Kultna ameriška založba Rhino je leta 1993 izdala kompilacijsko lasersko ploščo z 41-imi najznačilnejšimi skladbami Johna Prina. Antologija z naslovom Great Days je glasbena zakladnica v pravem pomenu besede in nam razkriva resnico o umetniku, čigar delo na obrobju glasbenega dogajanja so razvpita občila odkrila šele v zadnjih letih. Zakladnica Prinove glasbe danes šteje ducat studijskih in več koncertnih plošč; prej omenjeni antologiji pa je priložena tudi lično opremljena brošura z biografijo in s sočnimi zgodbicami o dogodkih in osebah, zaradi katerih je glasbenik napisal toliko lepih pesmi. V Muski #12/1999 ste lahko prebrali tudi oceno novega Prinovega albuma z naslovom In Spite Of Ourselves (Oh Boy, 1999).

Jane Weber