Saga o pianistih (13. del)

Evgeny Kissin

Pred nekaj leti sem v Londonu poučevala devetletno deklico, katere mati si je močno želela, da bi hčerko lahko poslala v najbolj prestižne glasbene šole in ji omogočila kariero koncertne pianistke. Denar pri hiši ni bil problem, zato se mi je zdelo toliko bolj čudno, da bi si bogata in uspešna ženska, ki ve, da pot do uspeha ni lahka, želela poslati hčerko v poklic s toliko negotovostmi - tudi kar se tiče dobrega zaslužka. Vendar sem kmalu spoznala ozadje teh materinskih želja. Tako kot drugi ljudje občudujejo filmske (in drugačne) zvezdnike, je bil njen idol pianist Evgeny Kissin: mlad, slaven in - bogat ...

"Nikdar ni bil čudežni otrok, pač pa mali genij. Danes je samo genij." (Mark Zilberquit, ameriški kritik)

Toda ta mati se ni zavedala, da njena hčerka sicer ima posluh, ne pa takega talenta, iz katerega bi se lahko razvil drugi Kissin. Njegova življenjska zgodba je namreč neponovljiva. Evgeny Kissin se je rodil materi pianistki in očetu inženirju 10. oktobra 1971 v Moskvi (domači ga kličejo Ženja, ruski Jevgenij pa je na Zahodu dobil različice Yevgeny, Evgeni in Evgeny - slednje uporabljam zgolj kot sredstvo komuniciranja, ni pa to nujno dokončen kompromis za slovensko zapisovanje njegovega imena). Kot dojenček je bil menda zelo miren - poslušal je klasično glasbo, ki je bila v hiši ves čas prisotna. Ko je bil Kissin star 11 mesecev, je prvič zapel melodijo - ki pa ni bila nič drugega kot tema iz Bachove fuge, ki jo je prav tisti čas vadila deset let starejša sestra! Dveletni Evgeny je bil že dovolj velik, da je dosegel klaviaturo, in odtlej se ni nikdar več ločil od klavirja. Najprej so nastajale njegove lastne skladbe, kasneje pa je začel dodajati dela velikih mojstrov klasične klavirske glasbe - s posebnim odnosom do Chopina. Prav Chopina - oba njegova klavirska koncerta - pa je leta 1984 igral na koncertu (ovekovečenem na plošči) v veliki dvorani Moskovskega konservatorija. Koncert je postal legendaren zaradi Kissinove mladosti (dvanajst let) in obenem zaradi njegove interpretativne zrelosti. Toda Kissin ni nikdar hodil na Moskovski konservatorij kot študent te znamenite 'kovalnice' še bolj znamenitih pianistov. Ko je bil star šest let, so ga v Moskvi vpisali v Gnessino glasbeno šolo za nadarjene otroke. Učiteljica, s katero se je takoj ujel, je bila Anna Pavlovna Kantor - njegova prva in edina učiteljica klavirja v življenju, ki ga odtlej spremlja na domala vseh njegovih poteh in je pred približno desetimi leti postala celo članica družine Kissin (ne, ne gre za ponovitev 'primera Ivo Pogorelić' - hrvaški pianist se je namreč poročil z učiteljico klavirja; sodeč po skupnih fotografijah in videoposnetkih, bi Anno Pavlovno lahko mimogrede zamenjali za Kissinovo ljubečo babico. Je pa res, da Pavlovne doslej še niso premamile nobene ponudbe, da bi učila kje drugje. Drugim učencem se je odpovedala na račun Kissina, ki pa se od nje osamosvaja /šele/ v zadnjem času).

Kissin si je ustvaril kariero poklicnega pianista, še preden bi nastopil čas za vpis v konservatorij, in obenem 'zamudil' vsa klavirska tekmovanja, ki so običajno odskočna deska za kariero mladega glasbenega profesionalca. Eno tekmovanje pa vendarle ni šlo mimo njega - leta 1986 je igral na otvoritvenem koncertu prestižnega tekmovanja Čajkovski v Moskvi. Po moskovskem koncertu je kmalu zablestel tudi v tujini. Leta 1988 je s Karajanom in Berlinskimi filharmoniki igral Prvi klavirski koncert Čajkovskega. Sledil je debut v Tokiu ter na salzburškem festivalu, leta 1990 pa je osvojil publiko na recitalu, ki je otvoril sezono v Carnegie Hallu v New Yorku. Kissin je odtlej nadaljeval kariero, ki je bolj ali manj predvidljiva za vsakega vrhunskega koncertanta: snemanja in turneje - po severni Ameriki, Evropi in na Japonskem (solistični recitali in komorni nastopi ter nastopi z orkestrom - v sodelovanju z dirigenti, kot so Ozawa, Abbado, Ashkenazy, Levine, Giulini, Masur, Barenboim ...). Njegovi uspehi so bili nekajkrat kronani tudi z nagradami: leta 1992 je bil poseben gost na podelitvi nagrad Grammy, leta 1995 je postal najmlajši ameriški instrumentalist leta v zgodovini, leta 1996 pa je bil tudi najmlajši v zgodovini podeljevanja ruskih kulturnih nagrad. In če smo že pri njegovi mladosti: v Philipsovi zbirki Great Pianists of the 20th Century je z dvema ploščama zastopan kot najmlajši pianist (456 871-2), hkrati pa se je pred začetkom leta 2000 znašel kot 63. na lestvici stotih najboljših instrumentalistov 20. stoletja angleške revije Classic CD.

"Analitičen romantik" (Joseph Manhart, spremna beseda k Philipsovi izdaji zgoščenk)

Kissina velikokrat postavljajo ob bok največjim pianistom 20. stoletja. Harold Schonberg, avtor knjige Veliki pianisti (iz leta 1963), je bil prvi, ki je Kissina primerjal z rojaki Rahmaninovim, Horovitzem in Richterjem. Kissin pa se čuti bližje vzhodnoevropski šoli, kot sta jo ustvarila Poljak Artur Rubinstein in Romun Dinu Lipatti. Oba občuduje zaradi romantičnih manir in klasicistične preprostosti, za katerima stremi tudi sam. V najstniških letih je rad poslušal kaseto, na kateri so igrali Joseph Levinne, Horowitz, Gould in Yakov Flier. Občuduje tudi Mozarta v interpretaciji Schnabla, Edwina Fischerja in Annie Fischer ter Busonijevega Bacha, njegov idol je tudi Gieseking.

Kissinov repertoar ni nujno vedno enak kot tisti s posnetkov idolov. Največkrat se znajdejo na posnetkih skladbe, ki spadajo v romantično tradicijo: največ je zastopan Chopin, potem Schumann, Rahmaninov, Liszt in njegove transkripcije, Balakirev, Prokofjev ... Njegova turneja ga prav zdaj vodi po ZDA. Z recitalom v San Franciscu, 24. septembra, je začel serijo osmih koncertov, ki jih bo sklenil 22. oktobra na Floridi. Program, ki ga izvaja, je tipično romantičen: Beethovnova sonata št. 2 iz opusa 31 (Viharna), Schumannov Karneval ter Brahmsova tretja sonata. Decembra pa bo ponovno igral Brahmsa - njegov drugi klavirski koncert bodo slišali poslušalci v Pragi in St. Petersburgu.

10. avgust 1997

Leta 1994 se je Kissin s starši, sestro in profesorico po nekajletnem postanku v New Yorku preselil v London, v katerem tudi rad nastopa. Po njegovem mnenju London sicer nima dvorane, ki bi mu akustično in dimenzionalno povsem ustrezala (obožuje arhitekta Russella Johnsona, ki je zgradil kar nekaj koncertnih dvoran). Zanj je edina dvorana v Londonu, primerna za izvajanje recitalov, Wigmore Hall, v kateri je prav lani Kissin igral na dobrodelnem koncertu za podporo šole Yehudija Menuhina. Čeprav je bila cena zanje od 50 do 100 angleških funtov (približno 16.000,00 do 32.000,00 SIT!), so bile vstopnice razprodane, kot bi mignil. Kako tudi ne, saj ima dvorana Wigmore le 540 sedežev, kar je kaplja v morje v primerjavi s skorajda 6000 poslušalci, ki jih sprejme Royal Albert Hall, ki stoji na južni strani znamenitega londonskega Hyde Parka! Prav v tej dvorani je Kissin pred tremi leti edini v zgodovini BBC-jevih Promenad (stoprvo sezono!) pred popolnoma razprodano dvorano igral na samostojnem recitalu. Nedeljsko avgustovsko popoldne je bilo za poslušalce koncerta prava poslastica, saj je koncert trajal kar dve uri in pol - uradnemu delu je namreč sledilo še sedem dodatkov. S temi je Kissin vedno radodaren - tudi 14, 15 skladb je zmožen zaigrati po koncu uradnega dela.

"Največji pianist generacije, če ne celo nekaj predhodnih." (The Independent)

Veliko hvale je bilo napisane na račun Kissinovih interpretacij. Nekaj izbranih citatov naj vam pomaga približati njegov način igranja:

"Mladi Rus, ki jih bo letos dopolnil 20, je klavirski genij, vreden primerjave z nekaterimi najbolj slavnimi kolegi." (JM-C, ocena moskovskih recitalov iz let 1984 in 1986)

"Strahovita moč, hitrost, primerljiva z vetrom, fenomenalna kontrola." (Charles Ward, 7. 2. 1999 - kritika recitala v Houstonu; Copyright 1999, Houston Chronicle)

"Neizpodbitno izreden pianist, ne le tehnik z osupljivo tehniko, temveč glasbenik, ki komunicira z globokimi čustvi." (Anthony Tommasini, 24. 2. 1999, kritika recitala v Carnegie Hallu, Copyright 1999, New York Times)

"Nastop je bil demoničen, fantastičen, hipnotizirajoč in nevaren." (Susan Larson, Globe Correspondent, 30. 10. 1999)

RCA Red Seal 0 09026 63259-2

Kissina sem prvič slišala, ko je igral v živo na Promsovem recitalu. Priznam, da me, kljub superlativom, ki sem jih slišala o njem pred tem, pianist v prvem delu sploh ni očaral. Prej sem dobila vtis, da poslušam nekoga, ki živi mehanično življenje, oropano toplih čustvenosti zaradi omejenosti življenja na bivanje po hotelih, potovanja in koncertiranja. Haydn in Liszt v prvem delu sta bila zame bolj ekshibicija tehničnih spretnosti kot pa podajanje duha muzikalnosti, ki bi prevzela množico in vse njene posameznike. In vendar me je nekaj vleklo k temu, da bi pianistu dala še drugo možnost - morda sama v prvem delu nisem bila najbolje razpoložena, predvidevala sem tudi, da sta trema in odgovornost ob tako velikem dogodku prispevala svoje k pianistovi čustveni zadržanosti. Drugi del, v katerem je Kissin igral Chopina, me je v resnici bolj prevzel, koncert pa je dosegel višek v tričetrt ure trajajočem igranju dodatkov. Dodatke, skupaj z intervjujem s Kissinom, si lahko v celoti ogledate v filmu Christopherja Nupena: Evgeny Kissin, The Gift of Music (RCA Red Seal, 09026 63642 3; 1999 Allegro films, London).

Moji prvi dvomi ob poslušanju Kissina in kasnejše navdušenje se kot refleksija kažejo tudi v različnih ocenah Kissinovih zadnjih dveh plošč (lani je najprej izšel CD s Chopinovimi Baladami, Barcarolo, Berceuse in 4. Scherzom, letos pa sta mu sledila še Chopinova cikel 24 Preludijev ter Druga sonata.

Za ilustracijo si oglejte nekaj ocen kritikov različnih glasbenih revij, ki so izšle ob izidu Chopinovih Balad (RCA Red Seal 0 09026 63259-2):

"Tudi tu je videti, da je Kissin bolj odločen, da bo posedoval glasbo, namesto da bi dopustil, da bi glasba posedovala njega, in bolj sili k efektu, manjši je odziv glasbe ... veliko razočaranje." (DJF, Gramophone, junij 1999)

"To bi lahko bil doslej najboljši Kissinov posnetek doslej: to je drzna trditev, če upoštevamo njegove prejšnje ponudbe ... igra Chopina ... z retorično dramo, intenzivnostjo in močjo, s katero se ponašajo le nekateri, neverjeten dosežek, ki sije kot svetilnik v našem velikokrat blokiranem času razvrednotenih glasbenih vrednot. (BM, Gramophone, junij 1999)

"Zares, zaradi suverenosti pri upravljanju klaviature, izredno urejenega temperamenta in čiste glasbene domišljije lahko v katalogu zaman iščemo karkoli, kar bi preseglo ta dela." Barry Millington, BBC Music Magazine, junij 1999)

"Pravo razočaranje." (ocena v International Piano Quarterly, poletje 1999)

"Skrivnosten genij, ki kljubuje svojim kritikom" (Jeremy Siepmann, BBC Music Magazine, avgust 1997)

Resda ima Kissin neroden korak, ko se na koncertih bliža klavirju - kot da bi mu bilo telo pri vsem drugem, razen pri igranju klavirja, v napoto. Brez sledu nasmeška se priklanja mehansko, vedno po enakem vzorcu - kot da bi bil marioneta. Takšno je tudi njegovo znanje angleščine - slovnično pravilno, bogat besednjak, toda govori zelo počasi, brez posebnih intonacij. Jeremy Nicholas, ki je aprila 1998 v Classic CD objavil intervju s Kissinom, je njegovo počasno izgovorjavo takole komentiral: "To je odgovor, za katerega bi v normalnih okoliščinah potrebovali 15 sekund, če bi ga prebrali na glas, Kissin pa je za njegovo artikulacijo porabil 55 sekund." Ob branju njegovih življenjskih podatkov in nekaterih intervjujev človek dobi tudi vtis, da se Kissin nenehno ponavlja; to je ugotovil tudi neki drugi Kissinov izpraševalec - ob povratku domov je ugotovil, da je pravkar narejeni intervju brez vrednosti, saj so bili odgovori povsem identični s tistimi, ki jih je ob podobni priliki Kissin dal neki drugi kolegici.

Veliko je tudi ljudi, ki jih motijo Kissinovi neukročeni črni lasje; ti kot žica štrlijo navzgor - kot da bi bila v njih moč, iz katere pianist črpa energijo za interpretacije (podobno moč naj bi imeli Samsonovi lasje in Dalijevi brki, in če se ne motim, se je tudi Einstein bal frizerja). Tudi njegov pogled je naravnost demoničen - kot da je v njem tisto, kar je navadnim smrtnikom nedosegljivo.

Toda Kissin si verjetno ne dela preglavic zaradi vseh negativnih opazk glede njegove pojave in igranja - njegovo komuniciranje s klavirjem od ranega otroštva je zanj izraz normalnega življenja, ne pa opeharjenosti za radosti, ki jih imajo drugi vrstniki. Tudi denar verjetno ni njegova izbira, s katero bi se rad kitil - z njim preživlja vso družino in učiteljico. Njegova priljubljenost in želja po stiku s publiko pa sta napravili prej dobro kot slabo: popularnost klasične glasbe se (končno) širi tudi med mlajšo publiko. Tudi pri izbiri repertoarja se rad prilagaja publiki - na koncertu na Japonskem je očaral z dodatki japonskih skladateljev, koncertu na Dunaju je sledil Straussov potpuri. Naj bo še tako utrujen po koncertu, Kissin ne zavrne želje občudovalcev - podpiše se jim na koncertni program, pusti se fotografirati z njimi, odgovoril pa je celo na vprašanja, ki so mu jih postavili člani internetne skupine za dopisovanje (http://www.egroups.com/group/EvgenyKissin). Če boste brskali po njihovem arhivu, lahko najdete odgovore, ki imajo magični datum 9. 9. 1999. Ker so bili odgovori napisani izključno za to skupino, vam namignem samo to, da je morda prav vprašanje enega članov, če se bo lotil tudi skladb iz 20. stoletja, Kissina spodbudilo k odgovoru, ki ga je dal v intervjuju, objavljenem prav septembra 1999: rad bi igral Debussyja, Bartoka, Hindemitha, Šostakoviča, Barberjevo Sonato, Albeniza in Granadosa. Članom Kissinove skupine sem tudi hvaležna, ker so mi prijazno odgovorili na moje vprašanje, katera Kissinova interpretacija jih je doslej najbolj očarala: Christine iz Nizozemske ima najraje prvi Chopinov Nokturno iz opusa 27, sledi Etude tableaux Rahmaninova, op. 39 št. 5, ter Lisztova transcendenčna etuda Chasse neige. Elis iz Zagreba ima rad njegovega Chopina (zlasti klavirska koncerta z moskovskega koncerta) ter Liszta, na koncertu na Dunaju maja letos pa ga je najbolj očarala interpretacija Beethovnove Sonate op. 31 št. 2. Jorgena iz Kopenhagna je najbolj prevzela interpretacija Rahamaninovega Drugega klavirskega koncerta na letošnjem Promsovem koncertu 14. julija. Christina iz Grčije pa ima najraje Prokofjeva ter Lisztovo Chasse neige, medtem ko Kissinov Chopin ni med njenimi favoriti (Chopina ni tudi na dveh ploščah, ki jih je izdal Philips).

"Na splošno dobimo občutek, da je bilo doslej vse lahko. Tako pozitivne kot negativne strani njegove umetnosti izhajajo iz tega dejstva. Zdaj slišimo v njegovi glasbi samo to, kar prihaja iz njegovega naravnega daru. To je seveda čudovito, toda v prihodnosti se bo nekaj moralo spremeniti. Kaj? Kdaj? V katero smer? Vse bo odvisno od tega."

Tako je napisal ruski kritik, ko je bilo Kissinu 17 let. Kje je Kissin s svojo umetnostjo zdaj in kje bo čez deset, dvajset in več let, pa presodite (in bomo presojali) sami.

Damjana Zupan

Še nekaj dodatnih virov informacij:

http://sony classical.com/artists/kissin/index.html

http://inkpot.com/classical/chopinpfckissin.html

http://www.classiccd.co.uk/artists/kissin/kissin.html