Letnik: 2000 | Številka: 10 | Avtor/ica: Gregor Bauman
Sfiltrom
Pobeg iz umetnega raja
Marca letos je skoraj neopazno izšla plošča Otroci bogov mlade in obetavne ljubljanske skupine Sfiltrom. Skupina je brez posebno načrtovanega trušča kmalu našla vidno mesto pod domačim soncem in razmeroma hitro odkrila zelo samosvojo zvočno podobo; krasita jo eklekticizem in dovzetnost za širok spekter najrazličnejših novatorskih prijemov, ki bi jim težko pripisali splošno priznani pedigre.
To je dokazal že sam promocijski koncert v KUD-u Franceta Prešerna, ki je bil presenetljivo zelo dobro obiskan. Celotna zgodba se je začela pred petimi leti v okolju Poljanske gimnazije, kamor so hodili štirje ustanovni člani skupine. Sprva so dobili zamisel, brez nekega jasnega koncepta, da bi preigravali priredbe; kasneje se je razvil avtorski element, ki je sčasoma začrtal osnovne smernice glasbenega izraza. Ta se je razvil popolnoma spontano. Tako je skupina iz dneva v dan bolj zorela in si začrtala pot, ki jo je vodila prek številnih klubov, koncertov in oddaj; na koncu je zbrala dovolj materiala za lasten projekt. Pri tem so se oprli na različne medije, se sprehodili tudi kot zvočna podlaga na celuloidnem traku in največje priznanje doživeli kot predskupina skupini Jethro Tull. V tem obdobju je izšla tudi plošča Otroci bogov in skupino takoj uvrstila v kategorijo najboljših debitantov tega leta. Pesmi, ki so prerez njihovega pojmovanja sveta, se prepletajo z zgodbami o izgubljenih iluzijah, o neizraziti in samovšečno narcisoidni generaciji, genezi vojne in posledicah, iskanju lastnega prostora v svetu in odnosu do nadnaravnih elementov ali pa izrisujejo ekspresivne krajine videnja nekega zelo kratkega in intimnega trenutka. Zvočno se pri tem sprehajajo čez različne mostove in skušajo poiskati bogato, a preprosto podlago. Vse to nadgrajuje izvrsten, občasno utripajoč in čustveno močan glas Brede Božič, ki doda še zadnji element v zvočno bogat mozaik. Mogoče se največja neenotnost v skupini pojavi le v razlagi, od kod dokaj neobičajno ime skupine Sfiltrom, torej beseda, ki je ni mogoče najti v SSKJ. Obstajata namreč dve popolnoma nasprotni si zgodbi. Ena pravi, da gre za besedno igro: če napišemo besedno zvezo S filtrom skupaj, je to nova beseda, ki simbolizira samo skupino iz Ljubljane, pomen pa ji dajejo Breda Božič, Jaka Jarc, Marko Klemenčič, Boštjan Narat in Robert Rebolj.
Pri vašem prvencu najprej zbode v oči, da so bile vse skladbe posnete že konec leta 1998, plošča pa je izšla šele aprila letos. Zakaj je do izida prišlo tako pozno?
Robert (R): Glede na to, da smo skupina, ki igra zelo specifično glasbo, izven vse komerciale, smo zelo dolgo časa hodili od založbe do založbe in spraševali, če bi katero zanimalo založiti našo ploščo. To nam je pobralo veliko časa, praktično eno leto. Na koncu smo se odločili izdati ploščo v samozaložbi. Začeli smo zbirati denar, to je seveda dolgotrajen proces in razlog, da smo prvenec izdali tako pozno.
Kakšen je bil najpogostejši odgovor založb in odnos do vaše glasbe, ko ste iskali založnika?
Boštjan (B): Odgovori so si bili med seboj zelo podobni. Ponavadi je bila stvar videti približno takole. Sprva smo pet minut poslušali hvalo, da igramo dobro, kakovostno glasbo. Vendar se je celotna stvar na koncu sklenila z bolj ali manj identičnim stavkom, da sama glasba, kakor je zanimiva in dobra, ni tržno zanimiva.
R: Zanimiv je zlasti odnos založb do pojma, kaj je komercialno in kaj ne. Sami smo ta pojem spodbili predvsem s tem, da smo v tem kratkem času prodali že polovico naklade. Torej bi se založbi zagotovo izšlo, saj jim ne bi bilo treba vložiti veliko denarja v nas.
B: Moja temeljna pripomba na slovenske založbe, pravzaprav na urednike teh založb, je, da jih zelo redko videvam po koncertih neuveljavljenih skupin, z redkimi izjemami, kot je Nikola Sekulovič. Druge urednike vidim zelo poredko ali praktično nikoli.
Torej je iz tega moč sklepati, da igrate nekomercialno glasbo ...
B: V to poimenovanje so nas prisilili drugi. Ko smo začeli delati glasbo, na komercialni dejavnik nismo niti pomislili. Vendar sem mnenja, da je moč vsako glasbo prodati, če jo le hočemo. Verjetno bi tudi nas lahko prodali, vendar se mi s tem ne ukvarjamo. Mi delamo glasbo, kaj pa se potem dogaja z njo, je v bistvu drugotnega pomena. Nam je najpomembneje, da od sebe damo kvaliteten, avtorski izdelek.
Skupina torej promovira glasbo, ki je stara že kar nekaj časa. Kako je s tem?
B: Res je preteklo kar dolgo obdobje med snemanjem plošče in izidom. Promoviramo glasbo, ki je stara dve leti in več. Medtem smo začeli delati druge stvari, v mladi skupini se stvari zelo hitro spreminjajo. Včasih se ti zgodi, da mogoče promoviraš kaj, za čimer ne stojiš več stoodstotno, kot si takrat, ko je bila celotna stvar posneta. Še vedno sicer stojiš, vendar imaš v sebi aktualnejše stvari. V končni fazi ni to nič negativnega. Dokler se skupina spreminja, jo je vredno poslušati, potem pa ...
Ali so torej pri nas vse mlade skupine obsojene na podobno životarjenje?
R: Ne, rekel bi, da se časi za mlade skupine pri nas izboljšujejo, dogaja se pozitiven premik na tem področju - in upam, da se bo nadaljeval.
Tudi besedilno ste zelo zreli in raznoliki. Kako je s tem segmentom pesmi?
B: Raznolikost je posledica tega, da pišemo besedila štirje člani skupine. Vsak pri tem gleda nase in na svoje izkušnje. V večini primerov gre za opažanja, za aktualne tematike, neka občutja, ki se kasneje prelijejo v besedila in naj bi, če je le mogoče, mejila na poezijo. Besedilo nastane spontano, če nastane; ne moremo ga napisati pod neko prisilo. Je posledica doživljanja sveta ali samo enega trenutka v tem svetu.
Kje najdete konsenz med besedili in glasbo?
B: Do tega konsenza mora priti, če ga ni, pesem vržemo stran ali jo damo na čakanje. Velikokrat se nam zgodi, da pripravljamo neko pesem in ugotovimo, da nekaj ni v redu, in potem pesem pustimo nekaj časa. Ta obdobja so lahko zelo dolga. Včasih zamisli pridejo kasneje, se aktualizirajo in pesem dobi pravo obliko. Konsenz je torej stvar občutka, ko ugotovimo, da je to tisto, kar smo želeli, da sta besedilo in glasba zlita v celoto. Vsaka pesem, četudi sta besedilo in glasba nastala ločeno, mora delovati kot celota.
Opredeljujete se kot art rock zasedba, čeprav se mi osebno ta izraz zdi zelo delikaten. Kako ste se umestili v ta glasbeni predal?
B: Ta izraz smo izbrali po sili razmer, ker se nam je zdelo, da se moramo za nekaj odločiti. To je veljalo predvsem v času, ko nas ljudje še niso poznali in smo morali neprestano razlagati, kaj igramo. In ker ljudje pričakujejo kratek in jasen odgovor, smo se odločili za to definicijo, ki se nam je zdela še najbolj primerna, pravzaprav najmanj neprimerna. Vendar sedaj, ko nas že poznajo in ko vedo, kaj lahko od nas pričakujejo in kaj igramo, upam, da se bomo otresli te neljube oznake.
V vaši glasbi je moč najti zelo bogate aranžmaje, ki vključujejo zelo pestro izbiro zvokov. Kdo je za njih zadolžen?
R: Aranžmaji so delo celotne skupine. Ustvarimo jih na vajah. Takrat iščemo razne zvoke in obdelujemo zamisli, ki se pojavijo. Tisto, kar nam je všeč in kar se dobro ujema, kasneje tudi uvrstimo v pesmi.
Značilnosti aranžmajev so tudi, da odstopajo od vzorcev, ki pri nas prevladujejo. Predstavljajo evolucijo zvoka na eni strani, na drugi pa uvedejo neke nove elemente v znani rockovski obrazec. Mislim predvsem na skladbo Bajkalsko jezero. Kako je prišlo do tega?
B: Pri aranžmaju nam je temeljno vodilo, da sledimo sami pesmi in njeni strukturi. Vsaka pesem, ko se aranžira, zahteva nekaj od izvajalca; osnova je, da se apriori ne postaviš na nobeno stališče v smislu, to je klasična rockovska pesem in tako jo bomo tudi aranžirali. V tem, kar nudi pesem, iščemo različne variante aranžiranja in potem vse zgradimo v neko novo celoto, ki ima za ostrejše uho druge razsežnosti. Pesmi ne razbijamo z različnimi pristopi, ampak se v stvareh, ki jih nudi sama glasba, trudimo iskati nove rešitve. Mislim tudi, da je rock and roll v letih obstoja že dokazal, da vzdrži, kar se aranžiranja tiče, zelo raznolike in neomejene pristope.
Ali ste sposobni napisati rockovsko simfonijo?
B: Zamisel o rockovski simfoniji je stara toliko, kot je stara skupina. Prepričan sem, da smo jo sposobni napisati. Vendar potrebuje rockovska simfonija zelo močno temeljno zgodbo in zamisel, ki se do sedaj še ni pojavila. Ko bo do tega prišlo, bomo rade volje poskusili. Vendar mora vsa stvar stati na zelo močnih temeljih, z zelo dobro zgodbo. Nekaj rockovskih simfonij iz časov, ko so bile moderne, je namreč zelo posiljenih. Meni osebno se zdi Tommy navkljub dobri glasbi zelo posiljena rockovska opera z zelo slabim ozadjem.
Zaščitni znak skupine je nedvomno tudi glas pevke Brede, ki je skupini dodala element čustev in erotičnosti. Kako se ji je, kot edinemu glasbenemu naturščiku, uspelo vriniti med vas?
B: Breda se ni vrinila med nas, ampak smo jo povabili k sodelovanju. V osnovi je šlo za dva glasbena para, ki sta se kasneje združila. Skupaj z Bredo sva sodelovala že pred nastankom skupine, podobno sta sodelovala tudi Jaka in Mare. In ker sem sodeloval tudi z Jako, je bila to linija, po kateri smo prišli skupaj. Bredo sem enkrat slišal peti na neki zabavi in jo označil, da jo bom v svoji glasbeni skupini zagotovo povabil k sodelovanju. Do tega je tudi prišlo.
Na plošči gostuje tudi operna pevka Rebeka Radovan, ki v pesmi Čaroben večer zamenja Bredo. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
B: V tej pesmi se je pokazala potreba po šolanem glasu - sopranu, saj je bila to osnovna zamisel, kako naj bi pesem izpeljali. To ni Bredino ozemlje, saj je po glasu nekoliko nižja, mezzosopranska. Sama zamisel je nanesla na Rebeko. Navadno se vedno povabi k sodelovanju glasbenika, da ti zapolni vrzel, ki jo imaš. In Rebeka je to tudi storila. Potrebovali smo močan, sopranski glas, ki barva kitaro v tem delu pesmi.
Vaša glasba je tudi podlaga za film Zadnji poljub. Kako je prišlo do tega sodelovanja in kako ste se znašli kot zvočna podlaga za slikovno dogajanje?
B: Do sodelovanja je prišlo čisto po privatni poti. Z režiserjem Jurijem Medenom, ki je režiral tudi naš videospot, se poznamo že od prej. Basist Jaka in jaz sva v filmu odigrala tudi stranski vlogi. Pri tem projektu ni šlo za to, da bi mi posneli izvirno glasbo za sam film, ampak je Jurij našo glasbo, ki jo je poznal, uporabil v filmu. Mislim, da sta se zvočna in slikovna podoba zelo dobro ujeli, čeprav sama glasba ni bila posneta za film. Tu se vidi predvsem to, da se veliko družimo, da imamo podobne poglede na ustvarjanje, in ko smo naredili dve zadevi vsak zase in ju postavili skupaj, je delovalo zelo dobro.
Kakšen je torej za vas odnos med poezijo, glasbo, filmom?
B: Poezija je glasba v besedah, film je poezija v podobi, glasba pa združuje vse.
Je vse to mogoče združiti v koherentno celoto in pri tem ostati samosvoj in prepoznaven?
R: Mislim, da je v osnovi pomembna zamisel; kakšen medij uporabiš, da zamisel izpelješ, pa je tako ali tako stvar same zamisli in tvoje lastne odločitve.
Iz promocijskega gradiva je razvidno, da imate kljub mladosti kar nekaj koncertnih kilometrov že za seboj, doma in tudi v tujini. Kaj je na vas naredilo največji vtis?
B: Tujina, predvsem Nemčija, je bila zanimiva izkušnja. Tja smo prišli kot neuveljavljena skupina s slovenskimi besedili. Doživeli smo zelo pozitiven sprejem - in to je bilo za nas zelo veliko presenečenje. Dokazalo nam je, da je glasba zelo močna in da učinkuje, četudi ljudje besedil ne razumejo, da izžareva neko občutje, ki je dovolj močno, da ljudi prikuje na nas.
R: Doma je to predvsem odvisno od našega razpoloženja na odru in še nekaterih dejavnikov, ki skušajo vzpostaviti komunikacijo med nami in poslušalci. Najboljši sprejem je bil na premieri Juretovega filma v Kinoteki, zelo pozitiven odziv je bil tudi, ko smo nastopili kot predskupina skupini Jethro Tull. Dodati moram, da večina poslušalcev v Hali Tivoli za nas še nikoli ni slišala in njihov odziv je bil zares enkraten, skratka, naj glasba naredi svoje.
Zanimivo je tudi, da nenehno poudarjate, da so vaša besedila v slovenskem jeziku. Zakaj? Kakšno je vaše mnenje o domačih skupinah, ki pojejo v angleščini?
B: Osebno mislim, da človek lahko piše dobra besedila samo v maternem jeziku ali jeziku, ki ga zares zelo dobro zna, na katerega govornem področju je prebival kar nekaj časa. Jezik je namreč zelo celovita stvar, ima veliko število odtenkov, ki jih človek ne more obvladati, če jih ne pozna. Pri naših skupinah je to angleščina - člani imajo le šolsko znanje jezika ali pa so bili enkrat v Angliji za štirinajst dni. To pa je občutno premalo, da bi pisali kakovostna besedila.
R: Pri tem bi poudaril še nekaj. Če napišeš besedilo v angleščini, se mogoče lepše sliši. Lažje je napisati besedilo, ker si manj kritičen do njega. Gre za nekakšen beg, skrivanje pred jezikom, v katerem mogoče nisi sposoben tega napisati, medtem ko si v tujem jeziku hitreje zadovoljen. Osebno me sicer ne moti. Obstajajo tudi pozitivne izjeme.
Ali ste s ploščo Otroci bogov zadovoljni? Bi danes kaj spremenili?
R: Tokrat govorim v svojem imenu. Zagotovo bi kaj spremenil, saj smo tako glasbeno kot tudi osebnostno v teh dveh letih naredili velik korak naprej. Marsikaj bi se dalo popraviti, marsikaj bi se dalo narediti še boljše. Drugače sem zadovoljen, saj je plošča največ, kar smo v danem trenutku lahko naredili, vendar je čas med nastankom posnetkov in med izidom tisti, ki potrjuje teorijo, da bi danes nekatere stvari zvenele nekoliko drugače.
Sami urejate tudi stran na internetu (www.sfiltrom.org). Kakšen je vaš odnos do formata mp3 in podobnih stvari ter do same distribucije glasbe prek weba v tej obliki?
B: To jemljem kot reklamo. Tako lahko posameznik prek nekaterih pesmi dobi vpogled v glasbo neke skupine ali kako je slišati plošča; potem jo gre poslušat ali celo kupit v trgovino. Osebno se mi ne zdi nič slabega, predvsem za skupine je to pozitiven trend.
R: Vsa stvar se zaplete, ko pride do založb, denarja in samega posla. Če neka skupina kot avtor ponudi svojo glasbo zastonj, je to njena legitimna pravica.
Gregor Bauman