Letnik: 2000 | Številka: 10 | Avtor/ica: BIGor in Viva

Mark Fisher in Skin Graft

Od stripa do rocka

Če bi šli po glasbenih založbah iskat največjo koncentracijo psihoz, čudaštva, razčesnjenja, norosti, blaznosti, neuravnovešenosti, bi vaš prst gotovo pokazal (tudi) na čikaško založbo Skin Graft. Vsem norcem ameriškega Srednjega Vzhoda in čez je seanse v naših domovih omogočil Mark Fisher, ki zatrjuje, da je pozitiven človek. Pogovor, ki je nastal v zanj stresnem obdobju tik pred poroko in selitvijo iz Čikaga na Dunaj, naj bi prikazoval njegovo temnejšo plat, zato je kar dolgo nasprotoval objavi. Ko smo se zopet srečali na koncertu skupine Arab On Radar v Ilirski Bistrici v klubu MKNŽ, ki ga bendi založbe Skin Graft pridno obiskujejo, sva fanta ujela v miselno zanko, da je intervju tu in tam oster, ravno toliko, kot je ostra glasba, ki jo objavlja Skin Graft. Zato ga končno lahko preberete.

Konec osemdesetih si najprej deloval na stripovski sceni. Zanima me, kako si iz stripov prešel na rock?

Moja prva ljubezen so stripi. Že v otroštvu sem jih vedno risal - še preden sem se naučil pisati. Spomnim se, kako sem sedel v babičinem naročju in ji razlagal svoje risbe, stripe pa sem že tudi kupoval. Bil sem namreč neprestano bolan, imel sem astmo in cel kup alergij, tako da sem veliko časa preživel po bolnišnicah in sem bil vedno sam. Poleg tega sem odraščal v slabi soseski, tako da nisem imel prijateljev. V srednji šoli sem potem spoznal Roba. Že na videz mi je bil zelo podoben; visok, suh, tudi on je veliko časa preživel sam s seboj in bral underground stripe. Odločila sva se, da bova sodelovala pri pouku, kjer je bilo treba nekaj samostojno ustvariti, in sklenila, da bova naredila strip. Takrat je nastal Skin Graft. Dobila sva celo nekaj denarja, da sva naredila 500 kopij stripa. Prodajala sva ga na punk rock koncertih, ta glasba naju je takrat namreč začela zanimati. Vključila sva se celo v underground mrežo samostojnih izdajalcev. Potem je Skin Graft nekaj let obstajal kot podzemni stripovski fanzin, Rob in jaz pa sva poleg tega delala še svoje stripe. Nato se je za naju začel zanimati založnik, Iconographics, ki je kasneje izdal dve številki Skin Grafta in ju tudi distribuiral po državi. Potem sem se preselil v Čikago, da bi obiskoval kolidž.

Verjetno si se odločil za študij umetnosti?

Seveda, za Art Institute of Chicago. Resneje sem začel študirati animacijo, poleg tega sem se zanimal tudi za izdelavo lutk, slikanje in se v šoli veliko naučil o pripravi za tisk. Skratka, spet sem se ukvarjal z mnogimi rečmi, ki pa sem jih hotel tudi prodajati. Tako sem se spomnil na izkušnje iz srednje šole, na Skin Graft. V St. Luisu sem imel dobre prijatelje, ki so imeli bend Dazzling Killmen, tako da sem se z njimi dogovoril o tem, da jim izdam strip in ploščo. Reč sem tiskal v šoli, prodajala se je dobro. Naslednjega leta sem se odločil, da vajo ponovim s Strangulated Beatoffs. Vse to se je dogajalo v letih 1991-1992. Tako se je Skin Graft iz stripa preoblikovala v glasbeno založbo. V mladosti sem bil ljubitelj stripa, z leti pa sem ugotovil, da se punce dobijo, če se posluša punk rock. Začel sem tudi zbirati plošče. Že z Robom sva bila na robu - trudila sva se biti zabavna, hkrati pa sva se norčevala iz stripovskih fenov - in tudi glasbena založba Skin Graft je ta pristop obdržala. Zaradi vsega povedanega je Skin Graft zame zelo osebna založba, čeprav imam v njej po novem poslovnega partnerja, Briana. Je moja stvar; izdajam samo skupine, za katere sem hotel, da izdajo ploščo za Skin Graft. Vedno sem bil edini kriterij.

Čikaška scena je kohezivna, na njej mnogi glasbeniki iz različnih zvrsti glasbe brez zadržkov sodelujejo. Tudi zaradi tega je ena od bistvenih lastnosti založbe Skin Graft glasba, ki jo je težko opisati. Zanjo se je začela uporabljati oznaka now wave. Kaj naj bi to pomenilo?

Vsa ta reč z now wave je bila šala; vsi so se tako zastrupili s kategoriziranjem glasbe, vse je bilo treba strpati v predalčke, dub, rock, postrock, ska ... Tako so tudi mene stalno spraševali, kakšno glasbo izdajam pri Skin Graft. Najprej sem odgovarjal, da gre po svoje za punk, za jazz, za eksperimentalno glasbo, na koncu pa že nisem vedel, kaj naj govorim, pa sem rekel, da smo now wave. Zabavno je bilo, ko mi je polovica ljudi poznavalsko prikimavala: “Aha, now wave, aha.” Druga polovica pa se je znala začuditi in vprašati: “Now wave? Za to zvrst pa še nisem slišal.” Šlo je za šalo, ki se je razširila po mestu. Now wave je postal oznaka za vse, kar je bilo kul. V resnici smo se torej bolj pretvarjali, da gre za veliko gibanje, za now wave gibanje.

Nekateri jemljejo to oznako zelo resno.

Zakaj pa je konec koncev ne bi? Zaradi mene jo lahko, ne vidim razlogov, zakaj je ne bi imeli za le eno od oznak, kot sta na primer tudi grunge, postrock ...

Weasel Walter je celo izjavil, da je now wave no wave in s tem naredil primerjavo z newyorško sceno s konca sedemdesetih let, s Contortions, z bendi Lydie Lunch.

Še enkrat poudarjam, da sem si jaz izmislil termin. Priznati moram, da nikoli nisem poslušal no wava - to ljudi vedno znova preseneti. Nasploh nisem glasbeni fen, veliko bolj sem se posvetil umetnosti, predvsem me zanimajo vizualne reči. V bistvu v poslušanju glasbe sploh ne uživam več.

Kako potem izbiraš bende, ki jih izdajaš pri Skin Graft?

Izbiram jih, ker so dobri, točneje, ker se meni zdijo dobri.

Kako se srečuješ z njimi? Stopijo oni s tabo v stik ali jih ti izbrskaš?

Odvisno. Ponavadi gre za kombinacijo obojega. Če je bend iz Čikaga, se ponavadi najprej družimo, hodimo skupaj ven, se pogovarjamo. Tako sem na primer spoznal Flying Luttenbachers in tako so pristali pri moji založbi. Če se družiš z ljudmi in ugotoviš, da imaš enake poglede na reči, potem ni težko. Zadnji bend, ki je začel izdajati za Skin Graft - Arab On Radar z Rhode Islanda -, se je namučil, da smo ga sprejeli. Bend obstaja že dolgo časa, demo posnetke nam je poslal že pred 3, 4 leti. Zdel se mi je OK, kot Polvo, US Maple, pri sebi sem ga stlačil v ta predalček. Vztrajal je, imel vedno več koncertov, redno snemal in nato zaprosil Weasla, da mu posname ploščo. Šel je na koncert, fantje so mu bili všeč in jih je šel snemat. Ko je prišel nazaj, mi je govoril o tem, kako so Arab On Radar vse boljši, da so pravzaprav odlični. Ravno takrat so imeli na vzhodni obali koncerte tudi Collossamite, tako da smo poskrbeli, da so Arab On Radar vzeli za predskupino. Počasi smo se spoznavali. Na koncu se celo zgodi, da so v velikem številu teh bendov eni in isti ljudje; Darren iz Dazzling Killmen je bil na primer v toliko Skin Graft bendih, da je to že smešno.

Tako počasi nastanejo glasbene skupnosti, ki jih je po ZDA veliko.

V bistvu gre res za družino, za skupnost. To je ena od reči, ki mi je bila v punk rocku od vekomaj všeč. Denimo scena založbe Dischord, pravzaprav založba, ki dokumentira sceno, nekaj, kar se je v nekem obdobju zdelo pomembno. Vsakdo, ki ima založbo, pa se mora v nekem trenutku tudi soočiti z dejstvom, da ima založbo, da je mlad, da je zabredel globoko v glasbeno sceno, da dela z ljudmi, da se zadeve razvijajo, bendi razpadajo, začne se odvijati privatno življenje, nekateri ne morejo več hoditi na turneje, ne morejo več biti v bendu, ker potrebujejo denar, treba je razmišljati o prihodnosti. Tako sčasoma ugotoviš, da je jedro, ki je založbo postavilo na noge, začelo razpadati; zgodilo se je Touch and Go, zgodilo se je Sub Popu, zgodilo se je SST, vsem se je zgodilo.

Kako se je teh težav lotila založba Skin Graft?

Najprej sem se moral soočiti z vprašanjem, ali sploh hočem nadaljevati z založbo. Bil sem že zelo blizu temu, da bi jo ukinil. Vedno več je bilo dela, podjetje je postajalo veliko, nisem uspeval slediti niti pošti, ki smo jo dobivali, pa še vedno nismo služili denarja. Bilo je zelo težko. Za povrh so Butthole Surfers tožili založbo Touch and Go, zato so me od tam obvestili, da ne bomo več sodelovali. Distribucija Cargo je propadla in vsem, tudi nam, ostala dolžna veliko denarja. Vse huje je bilo. Na koncu si nisem mogel privoščiti objave albuma skupini US Maple, nisem jim mogel dati tistega, kar si je zaslužila. Zato je bilo najbolje, da so album objavili pri založbi Drag City, mi pa smo si razbijali glavo, kaj storiti.

Rešitev si očitno našel.

Ugotovil sem, da želim vztrajati, a tudi, da mi ne bo zneslo, če bom ostal sam. Zato sem v podjetje sprejel Briana, ki ima talent za zadeve, ki mene sploh ne zanimajo. Da nočem biti poslovnež, ko odrastem, sem ugotovil že davno. Nočem viseti na telefonu in prepričevati koga, da vzame moje plošče v distribucijo, nočem delati reklame in tako naprej. Precej bolj srečen sem, če oblikujem naslovnico albumu ali rišem strip ali delam kaj ustvarjalnega. To me osrečuje, zato sem se odločil, da bom več časa posvečal tistemu, v čemer sem dober in v čemer uživam, manj pa se bom ukvarjal z drugim sranjem. Zdaj, ko je z mano Brian, mu bom dovolil, da se s tem ukvarja on, jaz pa bom imel več časa, da se posvetim rečem, ki me izpolnjujejo.

S čim se je Brian ukvarjal pred vajinim sodelovanjem, kako si ga našel?

Brian je na sceni že zelo dolgo časa. Vem, da je organiziral punk rock koncerte in igral v punk rock bendu. Ko se je preselil v Čikago, je nadaljeval z organizacijo koncertov v Fireside Ball, to počne že 6 let. To je edini prostor v Čikagu, kjer lahko na koncert pridejo ljudje vseh starosti. Briana sem vedno spoštoval, ker veliko dela in ima organizacijsko žilico. Nisem ga dobro poznal, vse dokler ni ustanovil založbe Up Jump the Devil, ki izdaja le vinilne plošče, in sicer HC metal. Tako je objavil ploščo skupini Hatewave, ki je Walterjeva metal skupina iz Čikaga. V Fireside Ball je potem začel prodajati tudi plošče, nekaj jih je izbral iz našega kataloga, in tako sva stopila v stik. Takrat sem že bil odločen, da se s Skin Graft ne bom več ukvarjal sam, in iskal sem nekoga, ki bi ga to zanimalo. Touch and Go so rekli ne, govoril sem z Drag City, ki jih je reč sicer zanimala, niso pa bili pripravljeni prevzeti polovico odgovornosti za poslovanje Skin Graft. Naslednji, s katerim sem govoril, je bil Brian. Pokazal je veliko zanimanja. Večinoma se ukvarja z mladimi, pozna punk rock sceno, verjame, da Skin Graft lahko vpliva na mlade ljudi, ki naših plošč še ne kupujejo, zato, ker ne vedo, da sploh obstajamo, ali pa mislijo, da smo preveč čudni. Brian se je odločil, da se ne bo vse življenje ukvarjal s koncerti v Fireside Ball, ve, kako je treba z bendi, razume punk posle. Ne poslušava enake glasbe, njemu je všeč bolj agresivna glasba, a mislim, da je odličen partner. Zdaj, ko imam nekoga, s katerim delam, je tudi zame vse skupaj bolj zanimivo.

Koliko so bile za omenjene težave krive velike založbe? V nekem obdobju so namreč dobro opazovale, kaj se dogaja na neodvisni sceni, in izbirale tisto, za kar so mislile, da jim bo prineslo dobičke. Neodvisni sceni so s tem zadale hud udarec.

Težave neodvisnih založb so postale hude takrat, ko so Nirvana in Offspring postali veliki, ko je celotna glasbena industrija skušala ugotoviti, kaj se dogaja v podzemlju. Neodvisne založbe so takrat prodale več plošč, saj so zanje več zanimanja pokazale tudi trgovine. Gledano za nazaj je bilo vse to v redu samo toliko, kolikor so bendi podpisali za velike založbe, dobili denar za nekaj, kar so že tako dolgo počeli, potem so jih odpustili in so razpadli. Znebiti se je treba teh starih jebačev, preveč je takih, ki nove glasbenike ne spustijo k poslu! Stari bendi se spet združujejo, hodijo na turneje, prostora za nove glasbenike - da bi si ustvarili publiko - pa ni. Delno so za to krive velike založbe, ničesar se ne oprimejo, vedno iščejo nekaj novega. Zdaj, ko je toliko možnosti, pa se ljudje tudi toliko prej naveličajo, veliko je zanimivih reči, zato je treba vsako čim prej raziskati. Zaradi velikih založb je tudi veliko glasbenih podjetij propadlo, enostavno preveč so jih ustanovili v tistem času, skoraj vsakdo je že imel založbo ali bend. Enostavno preveč je bilo vsega. Enako se je zgodilo pred leti s stripi - uspeli so uničiti stripovski distribucijski sistem, tako da zdaj v ZDA obstaja ena sama stripovska distribucija. Mislim, da se bo zdaj vse bolj ali manj začelo odvijati po internetu. Z njim je komunikacija precej boljša, to je največje upanje v tem trenutku zame; tradicionalni distribucijski sistem me je popolnoma razočaral.

Velike založbe želijo nadzorovati tudi vse glasbene premike na internetu, celo mene kot kupca ali zgolj radovedneža hočejo nadzorovati in me potem naskočiti s svojimi produkti.

Ja, v tej državi je vse velik posel. Vsi - oglaševalci, velike založbe - so vedno iskali neodvisno sceno in skušali ugotoviti, kaj lahko izkoristijo. Mnogi bendi gledajo na reči takole: če so že podpisali za veliko založbo, potem so veseli, da bodo dobili denar oni, ne pa Ricky Martin in podobni. To je pač svet, v katerem živimo. Ne vidim več nobenega smisla, da se proti njemu borimo. Pomembno je na ljudi vplivati. Če si pri tem iskren, če delaš nekaj, v kar verjameš, se ti bo izšlo.

Se ti zdi, da si s Skin Graft kot stripovsko in glasbeno založbo združil ljudi s teh dveh scen?

Nekaj ljudi je, vendar z večino stripovske scene sploh nimam stika. Večina ljudi prisega na grozne glasbene reči, poslušajo Marilyn Manson, bende, ki jim jih ponujajo z zaslonov. Le nekaj je takih, ki berejo stripe, hkrati pa jih resno zanima tudi glasba. Vedno bodo ljudje, ki jih bodo zanimale velike reči, in vedno bodo ljudje, ki jih bo bolj zanimala underground scena. Naša publika je v slednji, definitivno pa ni veliko ljubiteljev stripa, ki poslušajo glasbo založbe Skin Graft.

Stripovska in glasbena scena sta nekoliko bolj povezani na Japonskem. Kako si se spečal z Japonci? Skin Graft je ena od založb, ki sprejema japonsko invazijo ZDA.

Ko sem bil mlajši, me je zanimala vsa glasba. Ker sem bil tako fanatičen ljubitelj stripa, mi je za punk rock ostalo malo časa, skozenj sem šel na hitro, ugotovil, kaj mi je všeč, in potem šel naprej. Malo sem poslušal metal hard core, potem sem šel skozi Dischord, Touch and Go, Whitehouse Records itd. Ko sem začel s Skin Graft, me je zanimala predvsem nenavadna, težka glasba. Na tem področju se je na Japonskem dogajalo veliko, nekaj od tega sem tudi odkril. Prek Dazzling Killmen sem se spoznal z Zeni Gevo, KK Null pa me je predstavil drugim. Space Streakings sem glasbeno poznal že od prej s kompilacije japonskih underground izvajalcev Dead Tech, na kateri so res dobri, s pomočjo KK Nulla sem osebno spoznal Melt Banano, Jamatsuko Eya iz Boredoms - in tako se je začelo razvijati. Kar zadeva njihovo stripovsko sceno, je ta zelo veličastna, precej drugačna od naše. Stripi so precej bolj splošno kulturna stvar kot v ZDA. Pri nas so bolj postranska zadeva.

Bi rekel, da ste Američani obsedeni z Japonci?

Ne bi tako rekel.

Beseda je kar huda.

Bil sem na Japonskem, leta 1994, 1995. Zelo mi je bilo všeč tam, užival sem, zelo nenavaden prostor. Nisem pa obseden z japonsko kulturo, medtem ko ZDA nasplošno so. Mene razen Godzille in Gamera filmov ne zanima veliko. Celo njih sem odkril šele pred kratkim, ko sem začel brati o filmskem podjetju Toho in ljudeh, ki so ustvarjali med zlatim obdobjem japonskega filma.

Kar jaz vidim v japonski sceni, je predvsem agresija. Tudi tvoje naslovnice in bendi, ki izdajajo pri Skin Graft, so precej agresivni (ali pa se iz agresije norčujejo, na primer Flying Luttenbachers s Satanom). Tako se mi zdi, da imate nekaj skupnega. Ali z agresivnostjo skušate pritegniti pozornost?

Jaz temu ne bi rekel agresija. Veliko ljudi bi za Skin Graft to sicer reklo. Zanima me, koliko ste v Evropi sposobni razumeti, da je Skin Graft predvsem humorna založba. Zato ne bi rekel, da so naslovnice agresivne, ampak da so akcijske. Dobra naslovnica je zame, ki se odzivam na vizualne zadeve, vedno zelo pomembna, velikokrat odloča celo o tem, ali bom glasbi na plošči prisluhnil ali ne. Če pa bom z bendom celo sodeloval, pričakujem, da je drugačen. Dovolj je vseh mogočih bendov, jaz hočem izdajati nenavadne plošče, glasbo, ki prihaja naravnost iz srca. Večina ljudi s Skin Graft je prijazna in inteligentna. Bendi založbe so nasploh bolj ustvarjalni kot večina rockovskih bendov. Delamo z umetniki, ljudmi, ki razmišljajo veliko, mogoče celo preveč. To se izraža tudi v glasbi;preveč samozavesti imajo, da bi igrali po šablonah.

Boš odslej delal na Dunaju? Se bo v bodoče govorilo o Skin Graft US in Skin Graft Europe?

Mislim, da bomo še vedno delali kot eno podjetje, čeprav bom jaz na Dunaju.

Boš še vedno odločal, katere bende bo Skin Graft izdajal, ali pa si bosta to funkcijo odslej delila z Brianom?

Brian je po novem moj partner, zato se bova o teh rečeh morala strinjati. Potrudila se bova, da bo začelo podjetje prinašati denar. Odločil sem se, da bom poskusil iz podjetja nekaj ustvariti, preden se stegne. A prezgodaj je še, da bi napovedal, česa se bova lotila. Strašno me zanima internet. Veliko časa bom porabil, da bom naredil res nekaj posebnega. Izbrati moramo ogromno informacij, narediti našo zgodovino dostopno ljudem. To je cilj za prihodnji dve leti. Ne bomo pa samo govorili o preteklosti, ampak bomo istočasno izdajali, delali za prihodnost. Kot sem že poudaril, je večina mojih talentov v umetnosti, konkretno v grafičnem oblikovanju, oblikovanju kreativnih rešitev, in ne v prodaji. Rad bi več energije vložil v to, kar bolje obvladam.

Na tem področju delaš tudi za druga podjetja. Koliko se boš posvetil Skin Graft?

Odvisno od tega, koliko bom lahko služil. Trenutno delam za podjetje, ki mi za malo dela zelo dobro plačuje. Dokler usklajujem tovrstno delo in delo, ki ga imam z založbo Skin Graft, je vse v redu. Rad bi sicer za Skin Graft porabil več časa, resničnost pa je taka, da ne moremo prodati ogromno plošč, vsaj dokler ne naletimo na bend, ki se bo dobro prodajal. Trenutno je še nemogoče, da bi dva človeka živela od podjetja in hkrati založbi dajala injekcije, ki jih potrebuje. Vodenje založbe je strašno draga reč, ogromno denarja se porabi za telefonske klice, za pakete, tisk CD-jev, hkrati pa je delo izčrpavajoče. Za enega človeka je daleč preveč dela. Sicer pa sem prepričan, da bo moje bivanje v Evropi Skin Graft v Evropi samo pomagalo. Več se bo dogajalo, a ne morem napovedati, kaj se bo zgodilo. Tole bo zame nova pustolovščina.

Tim Warren se je z založbo Crypt za nekaj let preselil v Hamburg, zdaj je že nazaj v ZDA.

Verjetno se bom tudi jaz vrnil v ZDA. Ne vem sicer, kam bova z ženo šla, ko bo končala študij. Avstrija je trenutno precej čudna država za tujca. Govorila sva o Italiji, o selitvi nazaj v Čikago, o Kaliforniji ... Srečen sem, da si lahko privoščim tako življenje. Vsako jutro se zbudim srečen, ker mi je omogočeno, da se lahko ukvarjam z založbo, s stripi, da uživam in da še živim, da nisem na ulici. Vendar pa s starostjo denar postaja vse pomembnejša reč. Doslej se pri Skin Graft z njim nismo pretirano ukvarjali. Pomembno nam je bilo, da smo naredili, kar smo morali. V tem trenutku je moj izziv, ali nam bo uspelo peljati podjetje naprej in dobiti dovolj denarja, da se bo obdržalo. Mislim, da ima založba s časom vedno več možnosti za uspeh, ker se vsako leto izčrpa še ena pot v ustvarjanju glasbe, ljudje so vedno bolj zdolgočaseni, mi pa imamo močan katalog. Ugotovili smo, da veliko mulcev šele zdaj odkriva Dazzling Killmen, Shorty, posluša US Maple, plošče Zeke Shacks jih obnorijo ... Stavim na mlade, pritegniti moramo predvsem mlado publiko. Glede na to, da Skin Graft temelji na močni vizualnosti, stripih in drugačni glasbi, se mi to ne zdi nemogoče, saj so to reči, ki so tako rekoč ustvarjene za mulce. Izziv je torej najti mlado publiko, ki ima ogromno energije, ugotoviti, ali nas pričakuje, in hkrati obdržati ljudi, ki našo glasbo že poslušajo.

BIGor in Viva