Urbana črnina

Kako pa kaj prosti čas?

Tisti med vami, dragi bralci, ki ste v življenju že prišli do faze, ko morate sami skrbeti za vsakdanji hlebec kruha, polič vina, kos sira in kolut salame, pač veste, da kmalu po začetni fascinaciji z rednim virom finančnih prihodkov nastopi preobrat v mišljenju.

Potreba po denarju da v uslužbenčevi glavi prostor potrebi po prostem času, po tem, da bi kakšno sredino jutro po, denimo, finem torkovem koncertu malo potegnil izlet v sanjski svet ali da bi namesto četrtkovih nadur urejal kolekcijo znamk, značk in prtičkov, zavil v kino ali se spravil brskati po delih slovenskih klasikov v topli in prijetni knjigarni. Je pač tako, da v kapitalističnem svetu, ki ga poganja čim večji učinek v čim krajšem času, mali človek ni več gospodar svojega časa. Revija Moj hobi je zato romala na smetišče zgodovine, skupaj s sproščenimi popoldnevi, polprespanimi službicami in sindikalnimi prikolicami v istrskih kampih. Celo hipuzlasti kant(a)avtorji novega veka ugotavljajo, da je treba delati in da današnji čas ni ravno naklonjen pokanju šal. Ampak za Slovenčke, priden podalpski narod, arbajt-maht-fraj-und-geldovske zahteve nove dobe sploh niso problematične. Nasprotno: vrli slo-modeli si radi naprtijo še kakšen popoldanski fušek, postorijo to in ono, in po risanki hitro ležejo spat, da jim čas do penzije – ki jo potem učakajo vsi skrivenčeni in izmozgani – čim hitreje mine. Tako postajamo multiekspertni narod, saj se vsak med nami spozna vsaj na sedem stvari, od katerih bi jih znal (po lastnem prepričanju) profesionalno opravljati vsaj pet. Poglejte recimo ta malega Podobnika, ki je hodil v šolo za osemenjevanje krav, potem se je spomnil, da je lahko predsednik stranke in da bi mu kar ustrezalo biti tudi podpredsednik vlade, zdaj pa živi v svetem prepričanju, da je top menedžer v Sloveniji in da lahko suvereno goni posle telekomunikacijskega giganta. No, in da se tudi v Muski ne bomo preveč oddaljili od pisanja o glasbi, ki je le osnovni namen obstoja te revije, naj razjasnim, o čem bom pisal in boste brali v tokratni Urbani črnini: kaj počnejo rapperji, kadar ne rappajo, ne snemajo videospotov, niso na turnejah, se ne pogajajo z založbami in ne povisevajo v svoji soseski. Kaj so torej priljubljene postranske dejavnosti naših vrlih klepetavih pobov?

Politika

Začnimo pri dejavnosti, ki je v teh dneh glavna točilniška debata tudi v naših krajih, saj bi bilo glede na to, da so tudi v rap domovini pred izborom novega predsednika, fino vedeti, kateri rapperji se tako ali drugače ukvarjajo s politiko. No, kadar v komadih bentijo čez policijsko delo v črnih getih, pa o cenzuri besedja, so politični vsi, a marsikateri med njimi je tudi sicer, mimo mikrofona, politično angažirano bitje. Prvi med njimi je nedvomno Chuck D, prvo grlo Public Enemy in mož, ki je glas hiphopovske kulture in odnosa do sveta s svojimi jasnimi in argumentiranimi komentarji prenesel v najbolj kredibilne ameriške medije. Ko se kaj zgodi v črni komuni, ga za komentar sprašujejo Time, Newsweek, New York Times, Washington Post in najvplivnejše televizije. Z eno med njimi, Fox News, ima zdaj Chuck tudi pogodbo in za njo pripravlja redne tedenske komentarje. Druga ikona, ki jo velikokrat povezujejo z rapperji, je vodja političnega gibanja Nation Of Islam, karizmatični Louis Farrakhan, ki je pred leti organiziral znameniti pohod milijona črnih moških v Washington. Njegove zamisli in organizacijo jasno in glasno podpirajo Ice Cube, Ice-T, Made Men, Kam, bolj potiho in tu in tam s kakšno vrstico v komadu pa še kdo. Med politično aktivne je treba uvrstiti vsaj še duo Dead Prez, ki sta celo ustanovila svoje črnsko gibanje People's Army in ga vključila v večjo organizacijo National People's Democratic Uhuru Movement, ter Naughty By Nature, ki v svojem okrožju redno nastopajo na shodih za registracijo novih volivcev.

Moda

Naughty By Nature tudi začenjajo novo poglavje – to, ki govori o rapperjih kot o modnih carjih. OK, to, da so manekeni za razne blagovne znamke, kot so Ecko, Mecca, Lugz, Fubu in druge, ni nič novega. So pa Naughty By Nature sprožili nov trend lastnih oblačilnih linij. Njihov največji hit so seveda moške spodnjice s sredinsko postavljenim imenom benda. A po popularnosti jih nedvomno prekaša kolekcija Wu Wear, katere izvora ni treba posebej poudarjati, pa tudi blagovni znamki Infamous, ki sta jo uveljavila Mobb Deep, ne gre ravno slabo. Pred vsemi pa zadnje leto prednjači jigga man, Jay-Z, ki je poleg založbe Roc-A-Fella ustanovil tudi modno hišo Roca Wear. A za njihove produkte je treba kar globoko seči v žep, saj je samo za kavbojke (ki resnici na ljubo niso kaj blazno posebnega) treba odšteti dobrih 100 dolarjev, to je slabih 25 francetov prešernov, da ne govorim o astronomskih cenah njihovega glavnega produkta, hudo načičkanih usnjenih jaken. Podobno šminkerske dizajne boste našli tudi v liniji Ruff Ryders, ki ji je ime dala istoimenska newyorška thugged-out škvadra. Za tiste, ki ste obilnejše postave (se pravi, da se tehtnica pri vas ustavi pri 150 kilogramih), pa naj navržem še informacijo, da so vam na voljo XXXXXL obleke blagovne znamke Fat Joe. Nomen est omen ...

Reklame in drugi posli

In spet nadaljujemo z navezo na konec prejšnjega poglavja: v ugledni okrepčevalnici Sandwich Home na zgornjem Broadwayu so lani na jedilni list uvrstili tudi sendvič Fat Joe (velika bela štručka, namazana z začinjenim maslom, naložena s popečenimi puranjimi prsmi in pečeno slanino, prelita z majonezno in pikantno rjavo omako, za lajšanje slabe vesti pa so dodali še solato in rezine paradižnika), ki vam bo definitivno pomagal, če vam njegove kavbojke postanejo prevelike. Tudi sicer imajo marketingarji rapperje kar v čislih, in to ne le velikih zvezd, kot je Busta Rhymes, ki že nekaj let promovira brezalkoholno pijačo Mountain Dew, ampak se v oglasih najde prostor tudi za sredinske in podzemne izvajalce. Jeru The Damaja tako reklamira sokove Squeezer, Kool Keith pa je nastopil v seriji sedmih TV reklam za sprite. No, Kool Keith je tudi sicer eden podjetnejših rapperjev, saj je urednik, fotograf, pisec in založnik pravcate porno revije, poleg tega pa je bil (skupaj z Ice-T-jem, še enim porno navdušencem) še pred kratkim solastnik agencije za spremljanje, se pravi podjetja, ki poslovnežem (in drugim solistom) ponuja spremljevalke ... Nekakšen zvodniški servis, torej. S podobno nevarno dejavnostjo se ukvarja renčavi gobec DMX, ki ima farmo za vzrejanje pitbulov in drugih hudih pasjih sort; takrat ko ne sprehaja svojih hudih ščenet, pa piše knjigo – avtobiografsko, se razume. S knjigami je povezan še en rapper, le da jih ta ne piše, ampak prodaja: Talib Kweli se tu in tam še vedno postavi za pult specializirane humanistične knjigarne v Brooklynu. In po mojem bi bilo bolje, če bi knjigo spisal on namesto DMX-a ... Bi se jo vsaj splačalo prebrati ...

Sport and show biznis

A za konec se raje vrnimo k poslom, ki niso tako oddaljeni od muzike in tako nevarni zdravju ter dobremu počutju. O založbah, katerih lastniki so rapperji, tako ali tako nima smisla govoriti, ker bi porabili preveč prostora, prav tako je hudo obširen spisek filmov, v katerih nastopajo črni klepetači. Spisek hollywoodarskih podvigov je predvsem v zadnjem času že nepregleden, večina teh filmov pa k nam tako ali tako pride samo na videu, razen kakšnega mega hita, v katerem nastopajo LL Cool J, Ice Cube (ta je zdaj tudi producent, scenarist in režiser) in že omenjeni DMX. Včasih je bilo moč na platnu uzreti tudi Queen Latifah, ki zdaj pripravlja in vodi redni tedenski talk show na eni od treh največjih ameriških televizij, NBC. Tisti bolj inventivni poslovni rapperski umi so svoj posel razširili še drugam. Master P ima tako poleg filmske produkcijske hiše in management agencije za rapperje tudi firmo za športni management, imenuje se - kako izvirno – No Limit Sports. P-jeva ljubezen do športa je velika, saj se že dve sezoni trudi, da bi prišel v katero od ekip NBA. Najbližje je bil letos, ko je že treniral s Charlotte Hornets, ki pa ga potem niso vzeli, ker je imel poškodovano koleno. Sicer pa košarkarsko-rapperska naveza teče tudi v drugo smer, saj se po Shaquillu O'Neillu (ki je posnel že tri rap albume) k mikrofonu spravlja tudi bad boy of Philadelphia, Allan Iverson. Komadi so menda že narejeni ...

Pa naši?

No, naši so trenutno zelo zaposleni z rappanjem samim ter s produkcijo in promocijo prve slovenske hip hop kompilacije 5 Minutes Of Fame. Sicer pa – kolikor vem, je večina slovenskih rapperjev še v tej ali oni fazi izobraževanja, tako da je njihova interesna sfera zožena na rap, knjige, plonkce in drugo vzgojno navlako. Imate pa tudi med njimi vseh sort kalibre: od osnovnošolcev do resnih pravnih, ekonomskih, pedagoških in anglističnih študentov ter seveda tudi take, ki že zavijajo po poteh ameriških kolegov. Za zdaj sicer ne poznam nikogar, ki bi izdajal porno revijo ali pital pobesnele pse, zato pa je Nedotakljivec Nikolovski prav simpatičen z belim plišastim medvedkom in začudenim Halo? na obrazu ...

napo.lee.tano