Toño Rosario

Karizmatični merenguero

V obdobju, ko se v Dominikanski republiki z vso resnostjo in celo na državni ravni ukvarjajo s krizo v nacionalni glasbi, merengueju, je Toño Rosario zanje praktično največje upanje. V tem trenutku bi težko našli bolj priljubljenega dominikanskega glasbenika z večjo karizmo, kot je legendarni El Cuco, s pravim imenom Maximo Antonio del Rosario.

Toño Rosario doživlja pravi preporod. Njegova zadnja plošča La Magia de El Cuco (glej Musko #8-9/00) je postala velika uspešnica, glasbenik pa je ob tem še dodatno poskrbel za promocijo, saj je popolnoma spremenil javno podobo. Na oder prihaja v rožnatih kostumih in z rožnatimi očali. Lase je spletel v kitke ter si jih pobarval, enako kot tudi nohte na rokah in nogah. Zaradi vsega tega je nemudoma naletel na številne opazke med glasbenimi kritiki, a hkrati požel navdušenje med zvesto publiko. Ne glede na njegovo novo podobo namreč glasba še naprej ostaja enako udarna. Enajst glasbenikov na treh trobentah, dveh saksofonih, klaviaturah, basu in tolkalih (konga bobni, timbali, guira, tambora ...), med katerimi sta še spremljajoča pevka in pevec, to je zasedba Orkestra Toña Rosaria, ki navdušuje na fiestah.

Toño Rosario se je rodil leta 1955 v vasi Higuey, v družini, kjer je kar štirinajst otrok. Sam je osmi po vrsti. Po rojstvu prvorojenca Ramona Ulisesa je na svet prišlo šest deklic, saj sta oče in mama hotela še enega sina. Ker je ta sreča doletela ravno Toña, je bil od rojstva naprej velik razvajenec, česar danes ne prikriva. Že v otroštvu se je ukvarjal z glasbo, znan pa je bil po sposobnosti improvizacije, saj je pogosto pihal v steklenice in iz njih izvabljal najrazličnejše zvoke. Glasba je bila v družini vedno prisotna. Prepeval je že oče, stric pa je bil član nekega tria. Že v mladosti je tako nastala znamenita skupina Los Hermanos Rosario (Bratje Rosario), v kateri so bili Pepe, Tony, Luis, Francis in Rossi, Toño in Rafa pa sta bila glavna pevca. Uspeh skupine je bil izjemen. Nastopali so po Dominikanski republiki, Portoriku, Panami, Španiji, Curacau, San Martinu in v ZDA, skupina pa deluje še danes in tudi njihov najnovejši CD Bomba 2000 je uspešnica. V enem od intervjujev je Toño Rosario o skupini dejal: “Zvok skupine Los Hermanos Rosario je nekaj posebnega, ker smo se mi z njim že rodili. Sposobni smo igrati merengue, ki ljudem seže v dušo. Ključ je v tem, ker tudi sami uživamo pri igranju. Na tisoče glasbenikov igra merengue, ampak samo mi znamo pri tem res uživati.”

Toño Rosario je kar 12 let delal v omenjeni skupini in z njo posnel šest velikih plošč, leta 1990 pa se je po notranjih nesoglasjih preselil v Portoriko ter odločil za samostojno kariero. Mnogi menijo, da je prav on s preselitvijo kriv za to, da je merengue zašel v Portoriko, kjer ga znajo zdaj veliko bolje tržiti od Dominikancev. Ne nazadnje je treba povedati, da je tudi trenutno najbolj vroč izvajalec merengueja - Portoričan Elvis Crespo - kariero začel kot spremljevalni pevec v orkestru Toña Rosaria. Toño Rosario je že na prvi samostojni plošči posnel skladbe, ki so še danes železni repertoar njegovih nastopov. Gre za hite, kot so Gozadera, Jenny, Ojos Bonitos in Es Mi Vida. Njegova prva samostojna plošča Toño Rosario y Mas je hitro postala zlata, tako kot mnoge kasnejše. Leta 1991 so njegov album Atado A Ti prodali v več kot 100.000 izvodih in ga s tem naredili platinastega. Med pomembnejšimi ploščami je treba našteti še Amor Jollao, Retorno A Las Raices (na njej je dominikanske ritme kombiniral s tradicionalnimi boleri) in Quiero Volver A Empezar iz leta 1994, ko je podpisal ekskluzivno pogodbo z družbo WEA Latina. El Cuco je sicer merenguero, vendar se zelo dobro znajde tudi med drugimi karibskimi ritmi, še posebej v salsi in v zadnjem času celo v bachati. Na najnovejši plošči La Magia de El Cuco je dve skladbi posnel v ritmu salse, za konec pa izbral bachato A.E.I.O.U avtorja Joeja Verasa.

Šele letos je Toño Rosario prvič prišel v Evropo in med turnejo najprej nastopil na največjem evropskem festivalu karibske glasbe Antilliaanse Feesten v belgijskem mestu Hoogstraten. Nato je obiskal še Nemčijo in Italijo, turnejo pa sklenil v Španiji. Zaradi uspehov managerji že pripravljajo naslednje evropsko gostovanje, ki bo poleti leta 2001, tedaj naj bi se med drugim ustavil tudi v Sloveniji. Njegov nastop v Barceloni, kjer sem ga imel priložnost videti v živo, je organizirala tamkajšnja dominikanska skupnost, ki pa se pri promociji ni niti najmanj potrudila, da bi na koncert prišla še španska ali celo turistična publika. Reklamirali so ga le po svojih centrih (trgovinah, diskotekah, dominikanskih revijah in radiu ...), zato med publiko razen Dominikancev ni bilo drugih ljudi. Toño Rosario je bil napovedan ob 22. uri, na oder pa je prišel ob pol enih zjutraj in po 45 minutah končal prvi del nastopa. Po enourni pavzi je nastop nadaljeval, ves vmesni čas pa se je publika, tako kot pred začetkom koncerta, zabavala ob predvajanju bachat in merengueja drugih dominikanskih glasbenikov. Toño Rosario je nato s skupino igral do jutra in na koncu celo ponavljal nekatere skladbe, kar okoli tisočglave množice ni prav nič motilo.

Nastop je bil v bistvu vsesplošni ples in je bil zasnovan publiki primerno. Toño Rosario je pozdravljal emigrante iz različnih dominikanskih mest, jim pri tem pihal na zdomska čustva z izjavami, kako bi bil tudi on raje doma z družino, vendar mora v tujini delati zanjo, vmes se je prekril z dominikansko zastavo, ki mu jo je iz publike zalučala ena od vročih oboževalk, predvsem pa je ves čas plesalce in orkester podžigal z najbolj vročim merenguejem, kar mi jih je bilo doslej dano slišati v živo. Nastop je večkrat dosegel vrelišče, ki so ga ustvarili emigrantska atmosfera, merengue in dominikanski rum ter predvsem množica obiskovalcev, ki je dokazovala, da je s to glasbo res povezana njihova nacionalna identiteta. Toño Rosario je imel še posebno podporo med množico oboževalk, čeprav mu mnoge med njimi na smrt zamerijo ločitev od dominikanske merenguere Ivette Cintron, ki jo je zdaj zamenjala Portoričanka Yaritza Rivera. Ločitev je bila sploh burna, saj je morala na koncu posredovati celo policija, še posebej pa so bili aktivni advokati, ki so skrbeli za finančno razdružitev zakona. Toño Rosario je namreč eden najbogatejših Dominikancev, ki se je v Portoriko preselil tudi zaradi tega, ker gre za državo s precej bolj urejenimi avtorskimi pravicami. Bivša soproga ga še vedno toži zaradi neplačevanja alimentov. Razmere glede avtorskih pravic so v Dominikanski republiki katastrofalne. V trgovinah s ploščami je brez problema mogoče kupovati ilegalne posnetke koncertov Toña Rosaria. Tudi legalne plošče pirati včasih izdajo, še preden jih uradne založbe pošljejo v prodajo.

Ob nedavnih predsedniških volitvah v Dominikanski republiki je Toño Rosario, tako kot njegov prijatelj bachatero Antony Santos, v kampanji podprl sedanjega predsednika Hipolita Mejio in njegovo Revolucionarno dominikansko stranko. Rosario je zanj celo napisal merengue Hipolito Acabo Con To. Avgusta letos je novi dominikanski predsednik na osrednjem stadionu v Santo Domingu že organiziral nastop največjih dominikanskih glasbenikov. S tem se je najprej zahvalil za podporo, hkrati pa pokazal na resne namene vlade, da bo glasbi posvečala vso pozornost. Merengue je v Dominikanski republiki najbolje cvetel v času diktature Rafaela Trujilla, ki je po vsej državi ustanavljal orkestre. Skladatelje je finančno podpiral pri pisanju skladb, v katerih so poveličevali njegovo oblast, zdaj pa je prišlo do obratnega procesa. Merenguero Wilfrido Vargas je na zadnji plošči posnel pesem z naslovom Trujillo, v kateri govori o diktatorjevi krutosti. Glasbeniki današnje dobe so seveda kritični do diktature, demokratična oblast pa se predobro zaveda njihove popularnosti med ljudstvom, zato jih je tudi ona hitro potegnila v svoje politične interese.

Marko Jenšterle