Bannig Eyre

IN GRIOT TIME: An American Guitarist In Mali

Temple University Press, 2000

Čeprav zadimljena podoba na naslovnici in sam naslov V griotskem času obljubljata vse mogoče, v najboljšem primeru celo kaj vznesenega in liričnega, se knjiga že po desetih obrnjenih straneh izkaže za sicer zelo zanimivo, toda izrazito nerazburljivo branje. Takšno – brez prave notranje napetosti, a kljub temu privlačno - je najbrž zato, ker ni nastalo izpod finega, v dramatiziranju veščega pisateljskega peresa, ampak ga je napisal glasbenik, ameriški kitarist Banning Eyre, ko se je v Bamaku uril v igranju na "malijsko kitaro". Ker je kasneje zabeleženo nadgradil z razmišljanji o raznoterih plateh malijske kulture, bi bilo knjigo še najlaže označiti za post festum predelan dnevnik ali za potopis po vsakdanjosti malijskega glasbenega prizorišča. Banning je v Mali dospel na povabilo starega znanca, umetniškega vodje znamenitega Rail Banda in bleščečega kitarista, ki v zgodovini sodobne sahelske glasbe nemara nima para, Djelimadyja Tunkare. V zavetju njegove griotske družine ter prijateljev (dobesedno vseh znanih malijskih umetnikov) je tudi preživel večji del svoje sedemmesečne pustolovščine. Ustvarjalno druženje z glasbeniki mu je omogočilo jasen razgled po ozadju malijskega glasbenega odra in nezastrt vpogled v notranjost griotske institucije, katere korenine segajo globoko v zlate čase malijskih imperijev, zatorej za sodobnega opazovalca ne more biti drugačna kot mistična in otežena z bremenom romantičnih utvar. Čeprav se je Banning s temelji mandinške kulture dodobra seznanil že prej, na trdih tleh sveta afriške glasbe pa prav tako ni pristal prvič v življenju, saj je svoj čas celo igral v orkestru Thomasa Mapfume, mu je življenje med malijskimi glasbeniki vendarle naglo postreglo z obilico presenečenj, od katerih niso bila vsa ravno prijetna in še manj izrazito glasbene narave. Še preden se je dvakrat zavrtel naokrog, je na lastni koži okusil, kako z "rojenimi glasbeniki in pesniki", ko pride do poslov in praktičnih zadev nasploh, ni varno zobati češenj. Kmalu zatem se mu je posvetilo, da bo lahko glasbo, ki mu je šla z vsakim novim dnem lažje izpod prstov, resnično posvojil edinole v primeru, če se bo "scela podredil socialnim in religioznim normam družbe, ki je to glasbo ustvarila". Za takšen podvig pa nima niti prave volje niti dovolj poguma, kajti prenekatera posebnost malijske kulture ga prej odbija kot privlači. In to tudi odkrito prizna. Če se z grobo zavistjo in drugimi nadlogami, ki pestijo medsebojne odnose tamkajšnjih poklicnih umetnikov, še nekako sprijazni, saj dobro ve, da glasbeniki ne mečejo drug drugemu polen pod noge iz gole zlobe ali nečimrnosti, ampak iz globokega strahu pred kričečo revščino, ki v deželi stopetdesetih dolarjev poprečnega letnega dohodka na glavo prebivalca ni nikoli daleč stran, mu zmanjka razumevanja za izmišljotine, ki jih njegovi prijatelji skorajda prevzetno razglašajo za svete resnice. Zanje namreč pri najboljših močeh ne najde dovolj tehtnega pojasnila. Ob neki priložnosti, na primer, mu Djelimady brez mrvice slabe vesti v glasu in nadvse doživeto pove, kako je pred leti v Bamaku pospremil Louisa Armstronga do doma družine Kunta Kinte, v kateri je legendarni jazzist ginjen spoznal svoje afriške prednike. Resnici na ljubo Louis Armstrong ni nikdar stopil na malijska tla, duše prednikov pa je prepoznal v nasmešku priletne Ganke, še preden je Djelimady slekel plenice in si po televiziji ogledal nadaljevanko Korenine. Druge krati izve, da je Ameriko odkril malijski cesar Abu Bakr I, natančno dvesto let pred Kolumbom. Podobne zgodbe – vsak dan je deležen vsaj dveh ali treh – ga navedejo na misel, da Malijci, grioti pa še prav posebej, resnico in lepoto enačijo z učinkovitostjo, često celo z golo koristjo. V ponazorilo, da se lahko v izračunih pošteno uštejejo, Banningu služi plaz dogodkov, ki jih je sprožila vrnitev bajno bogatega poslovneža Babanija v domovino. Pravzaprav že samo novica o multibilijonarjevem bližnjem obisku zaneti pravo vojno v bamaški glasbeni srenji. Razen Habiba Koite, Alija Farke in Oumou Sangare pričnejo grioti in slavni muzikantje ter tudi raperji in tako imenovane feministične pevke med sabo tekmovati v kovanju priliznjenih verzov bogatašu v slavo in čast, čeravno nihče izmed njih ne dvomi, da je Babani, če že ne kriminalec, pa vsaj goljuf svetovnega kalibra. Bitko za položaj Babanijevega osebnega griota na Banningovo razočaranje brez večjih težav dobi Djelimady, ki na mah pozabi na povabilo založbe World Circuit, naj se pridruži projektu Buena Vista Social Club v Havani, in s tem nevede (saj takrat – leta 1996 - za uspeh Buene Viste v prihodnosti pač še ni mogel vedeti) zapravi priložnost svojega življenja. Da bi bila mera polna, istočasno razpade Rail Band, ker Djelimady, zaposlen s streženjem Babanijevim kapricam, zanj preprosto nima več časa. Navkljub vseskozi kritičnemu pristopu do vsega, kar mu je v Maliju prišlo pred oči in na ušesa, Banning bralcu tu in tam le namigne, da so njegova opažanja merodajna kvečjemu za koga, ki si svet malijske glasbe ogleduje z zahodnimi očmi in od daleč. Za Malijce so brez pomena in teže. Da se je Djelimady, skratka, napačno odločil samo po našem mnenju - kar zadeva njegove rojake, je ravnal preudarno in tako kot bi v njegovem položaju vsakdo izmed njih. Za nameček Banning nekje proti koncu pričevanja med vrsticami prizna, da je prav pomanjkanje čuta za stvarnost, zatiskanje oči pred resničnimi dejstvi in slepa vera v lastni prav tisto, s čimer Malijci ponosno kljubujejo škodljivim vplivom zunanjega sveta in zaradi česar je njihova glasba tako zelo samosvoja, edinstvena in žlahtna, da se ji preprosto ni mogoče upirati, kaj šele, da bi jo bilo moč demistificirati s popisovanjem človeških spodrsljajev njenih duhovnih varuhov.

Zadnji list knjige In griot Time obrneš z občutkom, da si pravkar izvedel veliko več zanimivosti, kot si pričakoval, da jih boš, dve ali tri reči, o katerih raje ne bi nič vedel, in nekaj žgečkljivih čvek, ki so se ti, če si količkaj pošten sam s sabo, nadvse prilegle. Zadovoljen pač, da ti je končno prišla v roke knjiga o malijski glasbi, ki je drugim ne boš priporočal samo zato, ker je edina in boljših sploh ni.

Sonja Porle