BLONDE REDHEAD

Melody Of Certain Damaged Lemons

Touch And Go, 2000

Italijanska dvojčka in Japonka, vsi živeči v New Yorku, se od vsega začetka niso mogli otresti primerjav s Sonic Youth. Za povrh jih je iz anonimnosti potegnil prav Steve Shelley in založil njihova prva albuma. Njihov peti album Melody Of Certain Damaged Lemons pomeni močan odmik od soničnega rocka in Blonde Redhead predstavlja v povsem novi luči. V ospredju je visok, otroško uglašen glas Kazu Makino, ki bi že brez besedil nosil dovoljšen čustveni naboj. Sedaj ni več podložen z drvečim ritmom in ostrimi kitarami, temveč je njena subtilna pripoved našla primernejšo spremljavo. Ta ni virtuozno zapletena, posamični prispevki so karseda preprosti, le njihovo prepletanje se zlije v umirjeno, a harmonično bogato in izvirno celoto, ki še zdaleč ne pade v manerizem sredinskega popa. Obenem so sami razširili izbor glasbil, predvsem na klaviature in klavir, ter se v teh trenutkih približali Black Heart Procession, ki jim Kazu s petjem pomaga na novem albumu.

Blonde Redhead za potrebno raznolikost poskrbijo še z vmesnimi izpadi, instrumentali na robu ambienta in s hrupnimi, kar hardkorovskimi izlivi, ki se ne bojijo izgube artikulacije. V manj kot štiridesetih minutah albuma so nanizali toliko idejnih rešitev kot na nobeni prejšnji plošči, jih konceptualno povezali in zaokrožili (na primer zadnji štirje naslovi pesmi se zlijejo v stavek This Is Not, A Cure, For The Damaged, Mother). Tisti, ki jim je kitara še vedno zakon, jim znajo obrniti hrbet, drugi, odprtih ušes, pa bodo v njihovem muziciranju izven utrjenih glasbenih poti našli več kot dovolj užitkov.

Janez Golič