JAMES CARTER

Chasin' The Gypsy

Atlantic, 2000

REGINA CARTER

Motor City Moments

Verve/Multimedia, 2000

Ja, gre za pravo invazijo Carterjev, ki sta za povrh še v sorodu (bratranec in sestrična) in sodelujeta pri obeh ploščah. James Carter, eden najbolj hvaljenih in prodornih mladih saksofonistov, je tokrat istočasno izdal kar dve plošči, toda »električna« Layin' In the Cut se mi je zdela že v osnovi manj zanimiva, zato je pač nisem kupil, čeprav so tudi njene ocene zelo dobre.

Chasin' the Gypsy, na kateri sodelujejo violinistka Regina, kitarista Jay Berliner in Romero Lumbabo, harmonikar Charlie Giordano, kontrabasist Steve Kirby, bobnar Joey Baron in tolkalec Cyro Baptista, akustično zastavljen in starinsko zveneč poklon genialnemu »ciganu« Djangu Reinhardtu, pa je v vsakem primeru pravi sladkorček, kakršnega nam je Carter nekaj že podaril v minulih letih, sočen, okusen in zvočno prav razveseljivo barvit. Delno zaradi uporabljenih glasbil, delno pa zaradi izvrstne igre vseh sodelujočih, zlasti seveda samega Carterja, ki vseskozi navdušuje z zadržano liričnostjo, obenem pa demonstrira pravo virtuoznost na vseh vrstah saksofona, od basa do soprana. S slednjim navduši seveda že v uvodni Reinhardtovi skladbi Nuages, nato pa Carter v naslednjih osmih skladbah dokazuje, kako izvrstno obvlada vse njegove manjše »sorodnike«.

Regina Carter je Jamesova mlajša sestrična in violinistka, ki je pri založbi Verve že izdala ploščo Rhythms of the Heart, tokrat pa se je na Motor City Moments odločila za poklon zvokom in ritmom domačega mesta Detroita, ki je imel v preteklosti izjemno močno glasbeno sceno, saj so tam ustvarjali taki glasbeniki, kot so Marvin Gaye, Stevie Wonder, Thad Jones in Milt Jackson, če omenim samo najbolj znane.

Že ta imena zgovorno pričajo, da je plošča Regine Carter zvočno zelo raznolika in da skuša biti tudi čim bolj poslušljiva, toda priznati je treba, da to ne gre na škodo avtentičnosti. Motor City Moments sicer ne dosega mojstrovine njenega bratranca, niti nima take izpovedne moči, vendar je zaradi izrazite liričnosti violine, ki je vseskozi v ospredju, in zadržane, čeprav odlične igre drugih sodelujočih kljub vsemu plošča, ki jo je prav prijetno poslušati, naj Regina igra Wonderjevo Higher Ground ali pa Pray Loot Luckyja Thompsona.

Jure Potokar