RENATO CHICCO TRIO

Slovenian folk songs in jazz vol. 2

ZKP RTV Slovenija, 2000

S ponovitvami iste zgodbe je skoraj vedno križ. Potem ko zamisel prvič vžge, drugič pogosto izzveni izrabljeno. Je pač treba še nekaj več kot le ponovitve, da se preseže prvi dosežek. Predvsem pa mora biti za to tehtnejši razlog, kot je uspešen sprejem prve predstavitve ter neizčrpna zakladnica gradiva, ki je prvi uresničitvi zamisli služilo kot gnetljiva snov in navdih. Pravzaprav je edino, kar me moti pri tem albumu, pomanjkanje invencije; površinskost in nedomišljenost pri jazzovski »zlorabi« sicer zanimive, čeprav ne tudi izvirne ideje. Morda pa je bilo vendarle prvič dovolj? Žal je vtis pomanjkanja domišljije najprej že kar vizualen; pogled na še kar domiselno ilustracijo naslovnice kazijo nametani, slabo oblikovani (in odvečni) napisi ter popolnoma nedomiseln, neprivlačen naslov. Ali si res za naslov albuma, ki vsebuje godbo, ki se naslanja na tako bogato pesemsko dediščino, ni mogoče izmisliti nič drugega? Že uporaba naslova vsake izmed ljudskih pesmi (morda inteligentno prevedenega v angleščino) bi naredila bistveno boljši vtis. Vtis pa žal ni nič boljši tudi ob ogledu notranjih strani. In to v državi, ki slovi po odličnih oblikovalcih in piscih besedil! Kaj si državna ZKP RTVS zares ne more privoščiti nič boljšega razen hišnega? Glasbeno pa je tole tipičen »sequel«: v dobrem in slabem. Slaba plat je predvsem v pomanjkanju presenečenja in presežka. Ob poslušanju se zdi, da smo vse to že slišali na prvi plošči; ponovljen je aranžerski (R. Chicco) in izvedbeni pristop, uporaba pevskega zbora v prvih dveh skladbah (mimogrede, iz dramaturškega vidika: zakaj prav in samo v prvih dveh ter potem nič več?) pa žal ostaja na površini, je rutinsko zborovska in je igra tria žal ne nadgradi. Tudi sam zborovsko-jazzovski pristop je mnogo učinkoviteje izkoristil npr. Zlatko Kaučič ne tako dolgo tega – in od tod bi veljalo nadaljevati. Dobra plat te »ponovitve ideje« pa je v izvedbi. Trojici (Renato Chicco – klavir, Žiga Golob – bas, Drago Gajo – bobni) ni mogoče oporekati suverene igre, ki jih postavlja v vlogo prepričljivega klasičnega jazzovskega klavirskega tria; ta stalna mala jazzovska zasedba pa tem krajem krvavo manjka, saj so takšne zasedbe temeljni kamni nekega kontinuiranega lokalnega jazzovskega dogajanja. Vsak izmed trojice je na tem albumu prispeval kar nekaj izstopajočih nastopov, v kolektivni igri pa so šli najdalj v priredbi pesmi Je pa davi slanca pala z intenzivno klavirsko igro, zlito s trdno basovsko in bobnarsko spremljavo. Markanten je tudi klavirski uvod v naslednjo, Pojdam u rute, ter nato celotna izvedba, ki ji vlada klavir, saj so drobci osnovne teme v improvizaciji prisotni z ravno pravšno mero, relativizirani in spet pobrani skupaj, ohranjajoč s tem izvirno integriteto pesmi. Sploh ob poslušanju dobimo vtis, da se zavzetost pri preigravanju od daleč prepoznavnih slovenskih ljudskih tem stopnjuje prav proti koncu. Tako se trio zares razigra šele v sklepni, po izvoru še najmanj ljudski Kekčevi pesmi, ki je zaradi tega verjetno tudi (upravičeno!) najdaljša na albumu. Toda tudi v najboljših trenutkih (žal) le dosega raven jazzovske reinterpretacije slovenskega ljudskega pesemskega gradiva, vzpostavljeno na prvem albumu Renata Chicca s to vsebino. Zato iskreno svarim pred skušnjavo po še eni ponovitvi – razen, seveda, če se ne bo zgodil genialen preskok, ki bi zdaj že dvakrat predstavljeno zamisel in pristop k uresničevanju prestavil v povsem druge ustvarjalne razsežnosti.

Zoran Pistotnik