DE LA SOUL

Art Official Intelligence: Mosaic Thump

Tommy Boy, 2000

SLUMVILLAGE

Fantastic Volume II

Barak, 2000

Pred dobrimi desetimi leti je v vzhodnoobalnem hip hopu zavel nov veter, ki bi mu po slovensko lahko rekli nazaj k naravi, po ameriško – in povzeto mednarodno – pa se je novemu zvoku in gibanju reklo native tongues. Jungle Brothers, Queen Latifah, De La Soul in A Tribe Called Quest so zvočili nadvse pozitivno, bolj kot na energične komade so stavili na umirjen jazzovski zvok in s tem novim pristopom močno razširili bazo hiphopovskih poslušalcev. Z besedili, ki so namesto agresivnega kritiziranja predstavila tudi svetlejšo in bolj sproščeno plat življenja afroameriške komune, pa so hip hop približali tudi manj angažiranim črnim množicam. Sama pozitiva, torej.

In kako je zdaj, desetletje kasneje? Queen Latifah zganja talk show po NBC, Jungle Brothers so pred kratkim posneli ploščo, ki bi jo težko označili kot hiphopovsko, saj je nastala kot plod sodelovanja z elektroniki Propellerheads, A Tribe Called Quest so se pred letom in pol razšli, De La Soul pa so še vedno zelo živi (beri prejšnjo Urbano črnino), zato jih postavljamo ob bok projektu Slumvillage, ki ga vodi eden od razpadlih A Tribe Called Quest, Jay Dee.

Projekt Slumvillage je na izid čakal kar dve leti, saj je bila večina gradiva posneta še v času, ko so A Tribe Called Quest še obstajali. V primerjavi s poslovilnim izdelkom Questov, The Love Movement, je Fantastic Voyage bolj sodoben, bolj sproščen in manj nostalgičen. Jayev prefinjen občutek za produkcijo pride do polnega izraza, še posebej v komadih z gosti, ki so lepo ujeti v ritem in zvočenje, ki ga narekuje skupina – celo divjak Busta Rhymes nakulirano prede v komadu What's It All About, komad Hold Tighht, kjer gostuje še en Questovec Q-Tip, pa tako ali tako zveni kot omenjena skupina v najboljših časih.

Tudi De La Soul zvenijo prepričljivo, in tudi oni so prisilili raznovrstne goste, da rappajo in pojejo tako, kot se spodobi za album De La Soul. Novost je tudi to, da se zdaj za mikrofonom skorajda enakopravno izmenjujejo vsi trije člani, kar na prejšnjih albumih ni bila prav pogosta praksa. Zvok je moderen, a nikakor ne ceneno popast, prej bi lahko rekel, da je presek različnih obdobij glasbe De La Soul, cepljen z današnjim časom. Če bosta tudi naslednja dva dela projekta Art Official Intelligence, ki izideta v naslednjih mesecih, tako prepričljiva, potem bodo De La Soul nedvomno pridobili nekaj mest na večni lestvici carskih hip hoperjev.

napo.lee.tano