CHARLES LLOYD

The Water Is Wide

ECM/Statera, 2000

Diskografski opus sedmih plošč dvainšestdesetletnega saksofonista Charlesa Lloyda za založbo ECM zgovorno priča, kako je mogoče izjemne umetnine ustvarjati tudi v zrelih letih. Toliko bolj, ker sta med temi ploščami prav zadnji tudi najboljši.

In The Water Is Wide je zares izjemna, še posebej, ker jo sestavljajo same balade, med katerimi sta presenetljivi predvsem prvi dve, namreč znana Georgia Hoagyja Carmichaela in irska ljudska žalostinka The Water Is Wide, ki jo poznamo v izvedbi Vana Morrisona. Čeprav je nevarnost povsem baladne plošče v tem, da lahko zaradi počasnega tempa izgubi dinamiko, je treba priznati, da je Lloyd v interpretacijah povsem suveren. To gre pripisati predvsem temu, da njegov kristalni, presojni, zračni in šepetajoči zvok, ki očara še tako izbirčnega poslušalca, vseskozi ohranja napetost in razbeljeno jedro, ki se skriva pod tenko povrhnjico. To samo dokazuje, da gre za enega največjih živečih mojstrov tenor saksofona.

Zanimivo je, da je Lloyd tokrat znova zamenjal spremljevalno zasedbo in iz lanske ohranil samo bobnarja (in starega prijatelja) Billyja Higginsa, ki v muziciranju z njim očitno zelo uživa, tako je vsaj mogoče soditi po stokih ugodja med Georgio, in bleščečega kitarista Johna Abercrombija. Nova sta obetavni mladi kontrabasist Larry Grenadier in izvrstni pianist Brad Mehldau, ki še zlasti blesti v duetu klavirja in saksofona z naslovom The Monk and the Mermaid.

V celoti vzeto pa je The Water Is Wide prava mojstrovina petih izvrstnih glasbenikov in nesporen vrhunec Lloydove glasbene ustvarjalnosti, zato toliko bolj razveseljuje dejstvo, da je tudi zvočno tako brezhibna in naravna, kot si je sploh mogoče želeti.

Jure Potokar