MICHAEL MANTLER

Songs and One Simphony

ECM New Series/Statera, 2000

Novo delo Michaela Mantlerja, avstrijskega skladatelja in trobentača, je produkt njegove nove smeri, ki se je je oprijel po vrnitvi iz Amerike v Evropo. Že od samega začetka kariere se je namreč uveljavljal in zaslovel kot jazzovski glasbenik, v šestdesetih letih je celo ustanovil jazzovski orkester. Z njim je tudi posnel dvojni album. V orkestru so bili solisti, kot so Cecil Taylor, Pharoah Sanders, Don Cherry in drugi, z njimi pa je v Jazz Composers Orchestra posnel kar nekaj legendarnih albumov šestdesetih let.

Zgoščenka Songs and One Simphony nam predstavlja Mantlerja kot sodobnega »klasika« z delom, v katerem za improvizacijo ni prostora, kot zrelega ustvarjalca, ki je končno našel pot v glasbi in jo želi izraziti karseda natančno in jasno, brez interpretovih »posegov«.

V sedemdesetih letih je Mantler pričel sodelovati z založbo ECM. Prvi rezultat tega sodelovanja je bila plošča Tropic Appetites, na kateri Mantler nastopi kot trobentač, posneta pa je skupaj s Carlo Bley. Plošči so sledili številni posnetki Mantlerjevih skladb ali del v njegovi izvedbi, skupaj z drugimi interpreti. V devetdesetih je izdal pomembnejše delo Cerco un paese innocente, v izvedbi njegove nove skupine Chamber Music and Songs. Sledila mu je opera The School of Understanding.

One Simphony je Mantlerjevo kasnejše delo, nastalo po naročilu Hessischer Rundfunk; premierno je bilo izvedeno novembra 1998. Mantler je svoje delo opisal kot: »Skrbno in gosto napisano delo, ki pa od izvajalca ne zahteva posebne inovativnosti ali samosvojega pristopa, marveč nasprotno, od njega zahteva, da natančno sledi partituri, navodilom avtorja.« To pojasnjuje z besedami, da je z leti prakse prišel končno do tega, da natančno ve, kaj hoče, in da ima končno možnost za izvedbo svojih del angažirati res prvovrstne izvajalce, ki mu zagotavljajo, da bo končni izdelek res to, kar si je zamislil. In to tudi je. Mantler je v ta namen tudi izbral obliko simfonije, da bi v njej lahko uporabil večje število različnih glasbil, za izvajanje »glasbenega gradiva, ki je organizirano tako, da sestavlja glasbeno celoto z neko logično kontinuiteto«.

Ploščo sestavljata v bistvu dva dela: Songs in One Symphony. Posnetek Songs so ustvarili izvajalci Chamber Music and Songs Ensembla, ki izvajajo Mantlerjevo glasbo na besedilo Ernsta Meistra. Ansambel je bil ustanovljen na Mantlerjevo pobudo po vrnitvi iz Amerike, sestavljata pa ga kitarist Bjarne Roupé in pevka Mona Larsen.

Mantlerjeva glasba je karakterizirana z natančno izbranimi intervali, višinskimi razmerji in tipičnim temačnim razpoloženjem, ki je na trenutke že kar preveč namerno. Ne glede na drugačno pot mu zaradi teh lastnosti večina pripisuje vzorovanje pri drugi dunajski šoli, kar Mantler zanika z besedami, da sam išče inspiracijo v sebi in svojih asociacijah. Morda bi med sodobniki v njegovem delu lahko še najbolj iskali vzporednice v Goebbelsovi glasbi. Ne glede na vzore pa lahko rečemo, da je plošča dokaz, da je Michael Mantler našel izrazni slog, ki pomeni prestop iz jazzovske scene med sodobne ustvarjalce »klasike« 21. stoletja.

Marina Žlender