Letnik: 2000 | Številka: 10 | Avtor/ica: Jane Weber

MISSISSIPPI JOHN HURT

Rediscovered

Vanguard/Ace/Statera, 1998

Za Johna Hurta sem podobno kot številni drugi naši ljubitelji bluesa slišal iz ust Mirana Mesesnela. Večina glasbenikov, ki so jih v šestdesetih letih vnovič odkrili in pripeljali na koncerte na univerze, glasbene festivale in v studie, je ustvarjalni vrhunec že imela za seboj. Skip James, Son House, Bukka White, Furry Lewis in drugi niso bili več tako prepričljivi kot v tridesetih letih na zgodnjih posnetkih, John Hurt pa je leta 1963 prepeval in igral na kitaro skoraj tako prijetno in s takšno svežino kot leta 1928. Njegovo igranje in petje resda ni bilo več tako mladostno, vendar je po svoje celo pridobilo notranjo moč, ki preveva vso Hurtovo podobo glasbenika in osebnosti. Čeprav je izviral iz Misisipijeve Delte, njegova glasba ni imela značilnega pečata glasbe s tega območja. Medtem ko je poglavitna značilnost nekaterih drugih znanih glasbenih osebnosti iz te pokrajine raskavo, grobo, čustveno napeto in razrvano petje s spremljavo slidovske kitare, je bil Mississippi John Hurt že leta 1928 pravzaprav čisti anahronizem, saj je bil songster, glasbenik, ki je v igranje in petje vpletal tudi značilnosti podeželske glasbe belih prebivalcev, torej ni igral izključno bluesa. Ker je vse življenje igral predvsem za zabavo na sobotnih popoldanskih plesih in nedeljskih cerkvenih prireditvah, je bil njegov slog igranja podrejen stalnemu ritmu, pel pa je s čistim in prijetnim glasom, nad katerim se je navduševal celo Bob Dylan. Hurt je včasih glasbilo uporabljal tudi kot drugi glas. V nasprotju z večino glasbe drugih velikih bluesmanov v Delti vzbuja njegova glasba občutje zadovoljstva in sreče, prav izdaja založbe Vanguard pa prinaša nekaj najboljših Hurtovih izvedb iz šestdesetih let. John Hurt se je rodil 8. marca leta 1892 v mestecu Teoc v okrožju Caroll. V družini z desetimi otroki je bil edini, ki se je resno ukvarjal z glasbo. Z njo se je srečeval na družabnih prireditvah - tam so večinoma igrali goslači, kitaristi in bendžoisti -, glasbenika, ki sta najbrž vplivala nanj s svojim igranjem, pa sta bila beli violinist Willie Narmour in kitarist Shell Smith. Ko ju je producent, ki ju je snemal, povprašal še po drugih glasbenikih, ki bi jih bilo vredno posneti, sta takoj predlagala Hurta. Tako je John dobil povabilo na snemanje v Memphis in tam posnel štiri pesmi. Pozneje istega leta so ga povabili v New York, kjer je posnel še ducat skladb, a te niso imele posebnega uspeha, saj so bili med črnim občinstvom tedaj priljubljeni udarnejši in glasnejši pevci: Charley Patton, Blind Lemon Jefferson in Son House. Po tem snemanju je John Hurt za dolgih 35 let utonil v pozabo. Leta 1952 je Moses Asch pri družbi Folkways na antologiji ameriške narodne glasbe izdal tudi dva posnetka s Hurtovega snemanja iz New Yorka - Frankie in Spike Driver Blues. V krogih, ki so se navduševali za narodno glasbo še pred velikim preporodom v poznih petdesetih letih, je Hurt veljal za legendo ameriške folklore. Leta 1963 sta mlada bluesovska glasbenika in navdušenca odkrila njegove zgodnje posnetke in se kot kitarista odločila, da ga bosta poiskala in se od njega naučila zahtevnega načina igranja. Edina opora za iskanje je bila vrstica iz pesmi, kjer je Hurt opeval Avalon kot rodno mesto. Tom Hoskins in Mike Stewart sta našla Johna čilega in zdravega na posestvu, kjer je kot najemnik redil govedo. Še vedno je bil sposoben dobro igrati in peti, zato sta ga takoj povabila na festival folka v Newport. Hurt je kmalu po nastopu v Newportu za različne družbe posnel razmeroma veliko glasbe. Ko je naredil te posnetke, je bil že sedemdesetletnik, vendar se to v igranju in petju niti ne pozna ne vem kako, zato je ta plošča mogoče eden najbolj pravšnjih uvodov v Hurtovo glasbo iz šestdesetih let (www.acerecords.co.uk).

Jane Weber