Letnik: 2000 | Številka: 10 | Avtor/ica: Gregor Bauman

MONACO

Monaco

Roadrunner/Nika, 2000

Tale plošček dueta - morda celo projekta - Monaco bi težko uvrstili v neko prepoznavno kategorijo, s katero bi lahko brez težav operirali, da bi vsaj približno nazorno predstavili, s kakšno glasbo se ukvarjata Peter Hook in David Potts. Časovno gre namreč za zelo širok spekter najrazličnejših zvočnih elementov, ki so poiskali dokaj poslušljiv konsenz v različnih desetletjih popularne glasbe. Projekt Monaco je eden najbolj tipičnih dokazov zlitja pop zvoka šestdesetih, oldfieldovskega eksperimentiranja sedemdesetih, sentimenta prevladujoče britanske glasbe osemdesetih in indie elektronike devetdesetih. Najbolj fascinantno pa je, da navkljub vsej tej pestrosti vsa stvar zveni zelo prebavljivo. Predvsem basist Peter Hook, ki je s seboj prinesel bogato glasbeno dediščino skupin Joy Division in New Order, skuša nazorno prikazati, kakšna glasba je v njem živela že nekaj let. To je seveda opazno predvsem v eksperimentiranju s poznim neworderskim zvokom, v katerega se občasno prilivajo melodični elementi skupin The Smiths, Housemartins in poznih The Cure. In ravno ta melodičnost, podprta z zelo živahnimi basovskimi linijami, je največji čar te plošče. Ta je dokaz popolne neobremenjenosti in ustvarjanja glasbe brez pritiskov, ki jih ponavadi vršijo producenti. Gre predvsem za čisti užitek, ki je združil basista na čakanju in prodajalca plošč, češ, če danes že vsi nekaj snemajo, dajva tudi midva. Tako je moč razumeti tudi občasne odklone od klasičnega zvoka večine pesmi na plošči in občasna eksperimentiranja, čeprav istočasno lahko zapišem, da diskoidno See Saw in drum'n'bassovsko Marine pri poslušanju vedno preskočim. Projekt Monaco je zagotovo osvežitev v postmoderni indie pop glasbi - in ta plošča je to nedvomno dokazala. Za vse nostalgike osemdesetih let.

Gregor Bauman