WILLIE NELSON

Milk Cow Blues

Island/Multimedia, 2000

Willie Nelson že dolgo ni samo country zvezdnik, ampak tudi ikona popularne glasbe, zato niti ni čudno, da je letos pod njegovim imenom izšlo že pet plošč. Tudi njegovi veliki ljubitelji takemu tempu težko sledijo, najbrž pa za to niti ni posebne potrebe, kajti pri takem številu plošč je kvaliteta največkrat v drugem planu. Najpomembnejša letošnja novica je gotovo, da je ustanovil lastno založbo in pri njej že izdal prvo ploščo, tako da je Milk Cow Blues očitno zadnja za Island, pri katerem je prijetno presenetil predvsem z albumom Teatro (1998), ki ga je produciral sloviti Daniel Lanois.

Prav zato je morda Milk Cow Blues ob prvem poslušanju manjše razočaranje. Plošča namreč vsebuje predvsem bolj ali manj znane bluesovske skladbe in nekaj takih, ki so Nelsona najbolj proslavile, na primer Crazy in Funny How Time Slips Away. Da je vse to lahko spravil v nov paket, je bilo treba najti še skupno rdečo nit; za to poskrbijo gostje, kot so B. B. King, Keb' Mo', Dr. John, Francine Reed in drugi.

Žal se zdi, da Willieju največkrat ni čisto jasno, kaj naj počne s sijajnimi bluesi, kot sta Milk Cow Blues in The Thrill Is Gone, niti s country klasikami, kot sta njegova lastna Crazy in Sittin' on the Top of the World Boba Willsa. Skoraj vse priredbe so namreč narejene napol, brez posebne ustvarjalnosti, kot da bi šlo za prve poskuse, pa tudi gostje so bili v studiu očitno bolj zaradi prijetnega ozračja kot zaradi glasbenega prispevka. Težko je seveda reči, ali je Nelson ploščo dokončal ali pa jo je pustil nekje sredi poti, ker se mu je ponudila boljša možnost pri lastni založbi, vendar si žal s ploščo Milk Cow Blues ne bo povečal ugleda. To je škoda, kajti ob večji zavzetosti, drugačni produkciji in boljšem zvoku bi bila lahko veliko bolj zabavna plošča, kot je.

Jure Potokar