RAZLIČNI IZVAJALCI

Dallas Alley Drag

Yazoo/Koch, 2000

Bralce Muske gre vsake toliko opozoriti tudi na kakšno novo izdajo s starimi posnetki iz dvajsetih in tridesetih let. V dobi digitalne tehnologije se je pojavila cela vrsta založb, ki pripravljajo podobne izdaje, med ljubitelji pa so še vedno med najbolj cenjenimi tiste, ki jih producira založba Yazoo. Če sem iskren, mi gredo Yazoojeve plošče včasih malce na živce, saj so skope s podatki in velikokrat nepopolne, po drugi strani pa je res, da prinašajo esencialne posnetke določenega glasbenika, zato ga kažejo v boljši luči. Verjetno je vsak glasbenik za seboj pustil tudi kak slab posnetek, ki bi ga bilo bolje zamolčati. Po drugi strani pa nam recimo izdaje nekoč dunajske, zdaj pa angleške založbe Document ponujajo celovit pogled v zgodovino snemanj. V bluesu je bilo kajpak tudi veliko pianistov, a so njihova dela ušesom nas navadnih smrtnikov velikokrat ostala skrita, ker je večina novinarjev, dee jayev in včasih celo zgodovinarjev govorila predvsem o kitaristih. Kompilacijska plošča z naslovom Dallas Alley Drag in s še zgovornejšim podnaslovom Piano Blues, Rags and Stomps je tako enkratna priložnost za dopolnitev podobe o neki glasbi v nekem oddaljenem času. V dvajsetih letih so iz špelunk in tavern v Dallasu odmevali zvoki klavirja. Legendarna glasbenika Whistlin’ Alex Moore (Paul Oliver ga je intervjuval v šestdesetih letih) in Bessie Tucker sta si izmenjevala stolčke s popolnoma obskurnimi umetniki, kot sta na primer Texas Billy Day in Billiken Johnson. O sami glasbi ne gre izgubljati besed, saj si zasluži vsaj kaki dve strani v tej reviji, naj morebitnega poslušalca zato raje opozorim samo še na sijajno spremno besedo Boba Halla, ki nam dogajanje v okrožju Deep Ellum naredi še bolj živo. Hallovo pisanje kajpak sloni na pionirskem delu Paula Oliverja.

Jane Weber