Letnik: 2000 | Številka: 10 | Avtor/ica: Danijel Mežan

SIGUR ROS

Agaetis Byrjun

Fat Cat, 2000

Ali ste mogoče kdaj pomislili, koliko plošč na tem prelepem svetu proda Britney Spears? Mislim, da na moje vprašanje ni odgovora, saj bi bila najbrž 'pretežka' celo za okuženo Evropo. Prav. Malce šale za začetek. Sicer ne povsem, saj poznam evropsko državo, kjer popevkarska 'marioneta' ne doseže prvega mesta top lestvic. Dragi moji, ne boste verjeli, a govorim o Islandiji. Tisti deželi, ki mi vsaj po zvočnih pustolovščinah ne diši najbolje. A da ne bo pomote, tega ne mislim v negativnem pomenu. Hotel sem zgolj poudariti nezavidljiv položaj osame in nekakšne eksotičnosti, ki le stežka prileze do naših ušes. Pač. Vladavina 'velesil' tipa Anglija in Nemčija ter nenazadnje tudi po vsem svetu tako razširjena amerikanizacija lahko zelo slabo vplivajo na použitje tistega 'nevidnega' in 'neslišnega'.

In ko sem prvič skozi slušne organe pognal povsem samosvoje vibracije najbolj prodajanega 'artikla' na oddaljenem otoku, kvarteta Sigur Ros, se je nekaj v meni močno spremenilo. Končno imam spet čast prisluhniti skupini, ki za zasluženi uspeh in uveljavitev ne potrebuje tako vseprisotne angleščine. Ta 'fama' me že prav odbija. Kot da bi nam 'družba' hotela povedati, da je nekaj, kar je drugačno, ter tega sploh ne skriva, povsem brez vrednosti. Da, zares moraš vložiti precej več potu in biti nadvse izviren, da ti 'veliki met' naposled le uspe.

In Sigur Ros so na najboljši poti, da si kljub rosni mladosti že po nekaj letih zagotovijo položaj pravega kulta. Z izostrenim čutom za 'udarno' ustvarjalnost, seveda. A to ne zgolj na islandski, recimo ji lokalni ravni, temveč tudi v 'outernational' izvedbi. Pravzaprav bi lahko šli celo po stopinjah narodne dive Bjork, saj njihova 'podzemna' stališča, ki jih izraža večnamenski zvočni eksperiment, že nekaj časa intenzivno burijo duhove prav v Angliji. Ob tako opojni in nalezljivi godbi me to sploh ne preseneča, saj če bi že hotel iskati referenčno točko, bi se kaj hitro znašel v zakotnih krajih Otoka. Najlepši scenarij bi najbrž potekal v scenografiji 'klifov', pečin in razburkanega morja. Verjamem, da je 'scena' na Islandiji postavljena podobno, saj na 'simfoničnih' koncertih mnogokrat uporabijo tudi video instalacijo, ki razkriva bujna prostranstva te oddaljene dežele in se zliva z intimo atmosferične godbe.

A to ni edina podoba, ki kvartet Sigur Ros veže na njihovo 'obljubljeno' deželo. Občutki, ki jih podajo v intenzivnih in nadvse barvitih epskih kosih, kar ne morejo skriti globoke navezanosti na zapuščino založbe 4AD in vpliva skupin tipa This Mortal Coil in Cocteau Twins. Že samo impresivna vokalna interpretacija je tako čustvena in intuitivna, da se ji ne bi mogla upreti niti Liz Fraser, ki je pred leti s čarobnim glasom kovala take verze, da je niso razumeli niti njeni najtesnejši glasbeni 'soborci'.

Ha. A to še ni vse, kar se tiče že samo glasovne interpretacije. Jon Por, enigmatični in nekoliko ekscentrični pevec skupine Sigur Ros, obvlada tak razpon vokalnih tehnik, da je ob prvem snidenju 'premagal' celo mene. Mislil sem namreč, da prečudoviti glas pripada ženski. Ne morete si predstavljati, kakšen šok sem doživel, ko me je prešinila ugotovitev, da lahko celo moški osebek v zgodnjih dvajsetih iz sebe 'iztisne' tako angelski, skorajda otroški glas.

In v končni fazi glas deluje celo kot dodatno glasbilo, ki se povsem zlije v čarobni zvočni svet, ki mu poveljuje ustvarjalno 'mešanje' nalezljivih melodij, atmosferično ambientalnih kolažev in eksplozij kitarskega hrupa. Govorim torej o receptu, ki je močno zaznamoval njihove 'rockerske' somišljenike iz bližnje preteklosti - npr. My Bloody Valentine, Mogwai in Godspeed You Black Emperor. Saj veste, dolgotrajno in počasi razvijajoče se meditativno 'vzburjenje', ki ga v intervalih razbija kitarska 'sila'. Strukture so seveda nadvse komplekse in zvočno polne, saj nenehno dodajajo in odvzemajo vzorce najrazličnejših – konvencionalnih in eksotičnih - glasbil. Sigur Ros pravzaprav na novo definirajo pomen tako imenovane 'velike', orkestrirane glasbe, ne da bi kdaj zveneli 'bombastično'. Raje osebno in nevpadljivo. Dragi moji, 'avant pop' že dolgo ni zvenel tako razburljivo.

Danijel Mežan