WALKABOUTS

Train Leaves At Eight

Glitterhouse/Panika, 2000

Vlak, ki je postajo zapustil ob osmih, je poklon skupine materi Evropi, glasbenikom in poslušalcem, živečim na Stari celini, ki so omogočili, da danes skupina iz Meke grungea sploh še obstaja. Nedvomno bi lahko dodali, da so že dolgo tega vstopili na čezoceanski vlak in se v valovih veliko raje nenehno vračali v celinsko Evropo, kjer so našli navdih v pesmih, ki so jih našli na poti. Če je plošča Satisfied Mind poklon mladostnim vzornikom, ki so jih odkrivali v svoji okolici, je plošča Train Leaves At Eight poklon celini, kjer so jih sprejeli za svoje. Čeprav so bile zgodbe že napisane in zvečine znane, se vrednost plošče tokrat izraža drugje. Gre predvsem za osebno izpoved Chrisa Eckmana, njegov odnos do glasbene zapuščine, ki izrisuje povsem nov zemljevid zvočnih spominkov, posejanih okoli nas. In sama zgodba je potovanje, ki nima končne postaje. »Zakaj se vlaki ustavljajo vedno na istih postajah,« se sprašuje Chris. In ravno v tem stavku se izkazuje resnična vrednost projekta. Gre za domišljijsko popotovanje skupine na vlaku, ki nima urejenega voznega reda in nenehno menja postaje, na katerih bodo prebili naslednji dan. In nekega dne so slišali tudi za Vlada Kreslina in se ustavili v Prekmurju. S tem so dali enega največjih poklonov glasbeniku, ki je v devetdesetih poskrbel za pozitivni preporod na domači glasbeni sceni; če dodam, da so ga spoznali prek Scotta McCaugheyja (R.E.M) in da v pesmi That Black Guitar brenka na bouzouki še Peter Buck, potem smo lahko res zadovoljni, da kakšni domači matadorji uspejo prepričati tudi tuje glasbenike. Zvočno je pesem sicer zelo podobna izvirniku in ne odstopa od že znane melodije. Nasploh se Walkabouts držijo znane formule in le občasno eksperimentirajo z zvoki, čeprav ritmično sekcijo zasedata dva nova člana, Joe Skynard na basu in Brian Young na tolkalih. Prekmurje pa seveda ni edina postaja na tej nedokončani poti. Tiri vodijo še skozi Grčijo, Portugalsko, Nizozemsko, Italijo, Norveško, Francijo, Belgijo, Švedsko ... »Odkrili« so Mikisa Theodorakisa, Gorana Bregovića, Fabrizia De Andrea, Jacquesa Brela, Midnight Choir ... in njihove pesmi prevedli v svoj zvočni okvir in jim skušali dati novo dimenzijo. Ali jim je uspelo, je zelo subjektivna stvar. Nedvomno je plošča odsev spoštovanja do evropske glasbene zapuščine in prijateljev, ki so jih tu spoznali, je vozovnica za vlak, ki se lahko jutri ustavi tudi v vašem mestu; kaže subjektivni in čustveni zemljevid človeka, ki mu glasba ruši predsodke in briše administrativne meje. In če dobro pogledate notranji ovitek plošče, boste kljub napaki prepoznali neko ime.

Gregor Bauman