DALE WATSON

People I’ve Known, Places I’ve Been

CRS/Statera, 1999

Glasbo Dala Watsona imaš ali rad ali pa ti nič ne pomeni. Ko sem prvič slišal njegov prvenec, sem bil šokiran, da je sploh še mogoče, da mlad glasbenik tako prepričano verjame v honky tonk, v glasbo, ki že nekaj desetletij ni več v modi, čeprav ima v ZDA in v Veliki Britaniji veliko poslušalcev. Če bi prvenec tega teksaškega glasbenika (pred leti ste v tej reviji lahko prebrali tudi intervju z njim) lahko označil kot mojstrovino, pa so me vse druge plošče, ki so mu sledile, rahlo razočarale, čeprav so še vedno boljše kot velika večina današnje countryjevske produkcije. Ne me napak razumeti, tudi to je še vedno pravi Dale Watson, le da je začel bolj pogosto izdajati plošče in da ne more kar tako ponoviti enkratnega debitantskega izdelka, ki je v številnih revijah po mojem mnenju zasluženo dobil desetke. Dale Watson je na začetku snemalne kariere zvenel kar nekako kalifornijsko užitkarsko (vpliva Bakersfielda kajpak ne gre prezreti), in nisem začuden, da so njegovo glasbo vzeli za svojo celo najbolj zadrti fani skupine New Riders Of The Purple Sage. Danes pa je njegov country resnejši in nekoliko zadržan. Moji osebni favoriti na (že) četrtem albumu Dala Watsona so pesmi: Hey Don, Luther ter Whatever Happened To Sam, za pravo zvočno sliko tega pevca pa, kot rečeno, le sezite tudi po prvencu, ki je vsekakor nekaj posebnega (www.statera.si).

Jane Weber