CECIL TAYLOR

Talos Festival, Od 6. do 10. 9. 2000, Ruvo di Puglia, Italija

Pomen Taylorjeve dekonstrukcije, preoblikovanja klasičnih jazzovskih oblik, na kakršne je naletel sredi 20. stoletja, v povsem novo kreativno platformo, od koder je vodil dialog z drugimi sočasnimi sodobnimi glasbenimi praksami s pomočjo radikalne avtorske poetike, ki je njegovemu glasbenemu delu dala z nikomer zamenljiv pečat, bi moral biti po vseh teh letih takšnega ali drugačnega srečevanja z njegovo glasbo ter pisanja o njej nesporno dejstvo.

Cecil Taylor, danes sedeminšestdesetletni pianist in skladatelj (če omenimo samo bistveni sestavini njegovega ustvarjanja), se je že dolgo tega zapisal v planetarno glasbeno zgodovino kot ena ključnih osebnosti afroameriške glasbe 20. stoletja. A čeprav je bila njegova glasba v določenem domačem segmentu medijske ponudbe ves čas prisotna vsaj prek plošč, nekajkrat pa smo ga imeli priložnost in čast poslušati tudi koncertno na evropskih, pa celo na ljubljanskih odrih, še vedno ni tako; ne pri nas in ne v tujini. Cecil Taylor tudi v zrelih letih ostaja glasbeni ustvarjalec, ki z brezkompromisnostjo še vedno plaši manj zahtevno, s poslušljivejšimi glasbenimi oblikami zadovoljno odjemalstvo.

Ne samo zaradi let so njegovi koncerti izven domačega New Yorka vse redkejši. Ker iz bioloških razlogov v prihodnjih letih ne more biti drugače, je vsaka dosegljiva priložnost za neposredno srečanje s tem velikanom sodobne glasbe seveda dragocena. Letos je Evropi do zdaj ponudil samo eno. Njegov nastop v programu Talos Festivala, ki je bil od 6. do 10. septembra v starodavnem mestecu Ruvo di Puglia na jugu Italije, pa je bil sploh nekaj posebnega. Namreč, na tem festivalu je deseto obletnico delovanja praznoval osrednji italijanski sodobni jazzovski orkester - Italian Instabile Orchestra. Zato je pobudnik festivala in programski direktor, tudi sicer apulijski domačin ter hkrati naš znanec z lanskoletne Druge godbe Pino Minafra poskrbel, da je bil festivalski program izbrano dober, njegov sklep pa naravnost spektakularen. Sestavljal ga je namreč dvojni koncert Cecila Taylorja. Najprej je nastopil kot solist ter v svojem značilnem obilnem klavirskem recitalu, ki ga je prekinil samo enkrat za pesniško-plesni vložek, dokazal, da mu med radikalnimi postjazzovskimi pianisti še vedno ni enakega. Že s samo karizmatično pojavnostjo, seveda pa predvsem z brezkompromisno, energično, a do zadnje note nadzorovano vodeno, po trdni notranji dramaturgiji potekajočo igro, je naravnost hipnotiziral večstoglavo in izjemno raznovrstno občinstvo v sicer za tako početje popolnoma neprimerni večji telovadnici (krivec za prizorišče je bilo seveda vreme!). Samo igro pa je, kot običajno, nemogoče opisati. In rezultat? Skoraj ura in pol obojestranske popolne zbranosti ter nato huronski aplavz, kratek dodatek, pa še en tak aplavz. Potem polurni premor; priprava na nekaj izmed tistega, kar se praviloma zgodi samo enkrat. Enkraten, neponovljiv dogodek, katerega akterja sta bila celotni dvajsetčlanski Italian Instabile Orchestra na eni in Cecil Taylor sam za svojim klavirjem na drugi strani. Improvizatorsko soočenje, ki je seveda imelo že samo zaradi svoje enkratnosti več kot samo glasbene razsežnosti. Nepretrgan tok silovitih improvizatorskih soočanj, samo ohlapno uokvirjenih v shemo izhodišč za interakcije sodelujočih, ter na ključnih prehodih nadzorovan z dirigentskimi posegi člana orkestra Martina Mayesa. Dogodek skratka, ki je združil najboljšo improvizatorsko energijo dveh šol – evropske in afroameriške, ter nazorno udejanjil prepričanje o vitalnosti tovrstnih ustvarjalnih praks. In zaradi vseh teh kvalitet in okoliščin zagotovo eden izmed koncertnih dogodkov leta, za katerega pa se bo žal izkazalo, da se je ob medijskih omejitvah kraja in prisotnih znalcev komajda dogodil. Muska ga vpisuje v glasbene anale!

Zoran Pistotnik