BREAKBEATNIKK BB2K

Križanke, Ljubljana, 8. 9. 2000

Breakbeatniška mrzlica je spet preplavila slovensko prestolnico in suvereno diktirala pogoje na zgodnjejesenskem koncertnem zemljevidu. Začetno navdušenje se je vsaj navidezno umirilo, čeprav so bile Križanke, kot lani, zavidljivo polne. Enodnevni festival očitno postaja stalnica in obenem izjema v sicer precej dolgočasnem ljubljanskem klubskem življenju. V enem večeru se na enem mestu nabere več producentske smetane kot kjerkoli drugje v redni sezoni. S takšnim navalom zvezdnikov se morajo ukvarjati le še raverske zabave na obali in v Celju. Ampak to je drugačna glasbena zvrst. Mi govorimo o veliki ligi breakbeata in vseh njegovih mutacijah, pa naj bo drum'n'bass, hip hop, dub, reggae ali pa scratchmološke waxploracije, kot so gramofonske manevre poimenovali pri založbi Ninja Tune. Stvar je torej potekala kot običajno, le da so se spremenila nekatera razmerja. Če je bil lani veliko večji poudarek na kvalitetnem bobnu in basu, se je letos tehtnica premaknila v korist hip hopa, tudi slovenskega. V preddverju smo namreč lahko poslušali lokalne zvezde prve slovenske hip hop kompilacije 5'00'' Of Fame. Cedejka naj bi se v trgovinah končno pojavila oktobra, vsak sodelujoči pa bo imel na razpolago pet minut časa. Po tem principu je potekal tudi nastop v Križankah, kjer smo lahko videli že kar nekaj dobrih vokalnih razgibavanj v nam ljubem slovenskem jeziku in celo izvirnejših narečjih (big up to Nova Gorica!!!). Hip hop virus se je seveda nadaljeval tudi v amfiteatru Križank, predvsem z nastopom DJ Vadima in njegove ekipe Russian Percussion Tour. Postava je bila sledeča: Vadim in Mr. Thing za štirimi gramofoni, Killer Kella kot 'human drummachine' in odlični MC Blu Rum 13. Verjetno si ne bi mogli predstavljati, ampak najprepričljivejši nastop se je zgodil že na samem začetku. Vadim in kolegi so dokazali, da je hip hop (v tem primeru britanski) lahko tudi eksperimentalen, z drugačnimi vsebinami ter predvsem z veliko mero žive improvizacije in freestyle trenutkov. Edini komad, ki je bil vzet z zadnjega Vadimovega albuma, je bil vokalni prispevek Blu Ruma 13, na hitro pa so se med skrečerskimi manevri poigrali tudi s komadom Terrorist. Skupina je bila neverjetno razigrana, to je verjetno že samoumevno po približno stotih skupnih nastopih. Edina slaba novica je bila, da so morali že po dobre pol ure, na vrhuncu nastopa, zapustiti oder in se umakniti Jeruju The Damaji. Njihov nastop bi se lahko brez problemov razvlekel na dve uri in več. Sicer pa sedaj dokončno velja – Vadim je 'the man'.

Jeru The Damaja je na oder prišel z očitnimi zvezdniškimi in showmanskimi nastavki in seveda tudi zahtevami. Če ljubljanska hiphoperska populacija ni ravno poznavalsko obvladala Vadimovih komadov, so pri Jeruju skoraj na pamet ponavljali rimo za rimo, kar pri največjih uspešnicah (Da Bichez, Ya Playin' Yoself ...) niti ni takšen problem. Jeru je seveda naravnan na občinstvo, interakcija in animiranje pa sta mu verjetno postala že robotska rutina, kljub malce slabši formi in razpoloženju, ki smo mu bili priča v Križankah. V drugem delu nastopa je Jeru popolnoma izgubil kakršnokoli motivacijo, mogoče tudi zaradi majhnih neredov med publiko. Zdi se mi tudi, da spodrsljaja pri freestylu nihče ni zares pričakoval, prav tako pa ne Jerujevega robotskega in praznega nastopa. Enako velja tudi za didžeja, ki je plošče 'le' polagal, brez posebnega virtuoznega truda, ki so ga pokazali Russian Percussion Tour. Lahko bi rekli, da je bil nastop 'samo soliden'. Ampak privilegiji so še vedno ostali, Jeru pa je seveda legenda, ki se jo splača videti v živo. Še posebej pri kroničnem pomanjkanju živega hip hopa v naših krajih.

Smith and Mighty v razširjeni zasedbi s Petrom Rosom (More Rockers) so že prvi hip dajali vtis pravega uličnega zvočnega sistema, čeprav je bil njihov nastop veliko prekratek, da bi izkoristili vse potenciale. Stvar bi mogoče bolj sodila na Metelkovo ali na dvorišče KUD Franceta Prešerna, predvsem pa bi morala biti časovno daljša. Smith and Mighty so začeli z dubom in reggae godbo, ki je počasi prešla v soulovski jungle s pevkama Tammy Payne in LD. Moram priznati, da imajo Bristolčani neverjeten občutek za old schoolerske jungle ritme, ki jih še dodatno zabeli MC Joe Peng. Edini problem so bili njegovi zvočni manevri, ki so bili na trenutke že precej izrabljeni in klišejski. Delni vzrok za to najdemo pri drugih mojstrih ceremonij, ki so ves večer uporabljali ene in iste preverjene zvijače. MC Fame iz skupine Pressure Rise, ki je bila na vrsti naslednja, ni nobena izjema. Živi drum'n'basserji so bili pri delu vokalno zelo slabi. Pevka Dominique Woolf ima zelo neizrazit glas, saj se nikakor ni uspela prebiti v ospredje. Njihova godba se spogleduje predvsem z mirnejšimi, popularnejšimi oblikami bobna in basa, zato me osebno ni pretirano potegnila.

Bolj radikalno sta sklepni set bobna in basa Breakbeatnikka zastavila DJ Bailey in MC Moose, ki sta vskočila namesto obljubljenega bristolskega tandema. DJ Die in MC Dynamite sta bojda izgubila potni list, čeprav je izgovoru težko verjeti. V glavnem, Bailey je povsem hladno in robotsko nanizal odličen niz tršega bobna in basa z dvema fenomenalnima komadoma za konec, Moose pa je korektno opravil nalogo verbalnega povezovalca in skorajda fitnes inštruktorja. Na vsak način smo z njegovim nastopom lahko veliko bolj zadovoljni kot pri drugih drum'n'bass vokalistih. Se pravi, da se je Breakbeatnikk sklenil rutinersko in uspešno, brez večjih presenečenj, če seveda izvzamemo odličnega DJ Vadima z ekipo, ki se je potrudila z najboljšim nastopom večera. Želeli bi si sicer daljših nastopov posameznih skupin, vendar to v enem samem večeru res ni mogoče. Konec naj bo torej enak kot lani, saj nam Breakbeatnikk enkrat na leto pripelje veliko količino glasbene eksotike, ki sicer ne bi našla poti na manjše klubske odre. Čeprav lahko v retrospektivi boljše ocenimo lanske nastope, moramo tudi letošnji večer pohvaliti. Če ne gre drugače, pa vsaj zaradi dobrih namenov in veliko truda.

Jure Matičič