EINSTÜRZENDE NEUBAUTEN

Vitrino Haus, Celovec, 9. 9. 2000

Berlinske ‘podirajoče se nove zgradbe’ so nas ob praznovanju dvajsetletnice obstoja in delovanja zaobšle, zato pa so skoraj brez napovedi pristale v koncertov nevajenem Celovcu. Okoliš je bil vendarle karseda primeren, ne le zaradi ‘domačega’ ozemlja, na katerem se očitno Blixa in druščina nadvse dobro počutita, tudi Vitrino Haus, nekdanji samostan, predelan v koncertno dvorano, je s pravilno obliko in z velikim odrom (še vedno premajhnim, da bi nanj zložili ves instrumentarij naenkrat) ponujal odlične razmere za nastop. Prostor s kapaciteto 500 do 600 obiskovalcev je bil napolnjen do dveh tretjin, morda treh četrtin, kmalu pa je bilo razvidno, da je približno polovica obiskovalcev prišla le zato, ker so v Celovcu ‘rock’ koncerti bolj izjema kot pravilo. Ta polovica ni niti vedela, kaj jih čaka, in ni dočakala konca koncerta. Kajti Einstürzende Neubauten so prikazali predstavo, ki ni za vsaka ušesa. Zato pa smo tisti, ki smo prišli točno zaradi njih, dobili pošteno porcijo, po obsegu in kakovosti.

Blixa je uvedel nastop s prižiganjem vžigalnika, ki se je počasi razvil v naslovno pesem zadnjega albuma Silence Is Sexy, ta pa skoraj neopazno v še eno lirično pripoved Sabrina. Ampak to je bilo le zatišje pred viharjem. V nadaljevanju se je skupina postopoma ogrevala, stopnjevala napetost in po kaki uri eksplodirala. Vodil je Blixa, absolutni vodja zasedbe, drugi so se ravnali po njegovih odkritih in prikritih kretnjah.

Bil je divji in neartikuliran, kot v Ljubljani daljnega leta 1986, in za povrh brezkompromisno jezen, kot nekaj let kasneje na festivalu v Puli; podobno kot drugič v Ljubljani je bil tudi teatraličen in preračunljiv do zadnje podrobnosti. Sedaj je torej združil vse te vidike v celovito klubsko predstavo, ki ni izključevala niti pristnega stika z občinstvom. Takega in drugačnega. Takega, s sprotnimi komentarji in celo zabavnimi pripombami ob predstavitvi članov skupine, in drugačnega, ko je lastnoročno vrgel ven vsiljivca, ki je najprej motil koncert z neumestnimi vzkliki in kasneje demonstriral brezbrižnost s telefoniranjem z mobitelom iz prve vrste. Spet je sledil spontan komentar ...

Danes Blixa na odru predvsem uživa. Še vedno je teatraličen; obvlada oder, gib, mimiko in predvsem artikulacijo glasu v vseh razsežnostih. Blestel je v govoru in do konca napel glasilke ob vriskih, ki so šli skozi ušesa. Takrat je ognjevit, skoraj blazen v preroških prizorih uničenja.

Drugi so mu sledili s sproščeno in intenzivno igro, ki jo zmore le skupina z dolgoletnimi izkušnjami. Hacke je vihtel basovsko kitaro v širokem razkoraku, Unruh in novi član Rudi Moser, prav tako tolkalec, sta udrihala po železju, kot da jima gre za življenje, menjala instrumentarij, ustvarjala neverjetne ritme ... Visoka stopnja uigranosti jima je omogočila tolkalske improvizacije, ne da bi izgubila osnovni ritem, zlahka sta dodajala tisto, česar na posnetkih in ploščah ni. Nekaj manj opazna sta bila druga člana. Jochen Arbeit je igral kitaro na različne načine, s paličico namesto trzalico, z rokami je udarjal po trupu ... Klaviaturist oziroma semplarist je prav tako odigral pomembno vlogo, saj je sproti (na primer v NNNAAAMMM) vzorčil tisto, kar je odpel ali povedal Blixa, to speljal v zanko in pustil v podlagi.

Pesmi, ki so na albumu Silence Is Sexy počasne, mirnejše, so v živo dobile novo podobo, predvsem udarnejšo, tudi bolj koncizno. Skupina se očitno zaveda, da trenutek tišine, ki učinkuje na plošči, v živo izgublja veljavo. Je pač tako, da večina klubskih obiskovalcev pričakuje energičen nastop, ne pa subtilnega poigravanja in govorjenja na robu šepeta. Pa ne, da bi se Einstürzende Neubauten prilagajali občinstvu, le umirjene pasaže je prevečkrat preglasilo govorjenje občinstva.

Repertoar je obsegal kar večino albuma Silence Is Sexy, polovico Ende Neu, šli pa so tudi nazaj, vse do Der Interimsliebenden, Salamandrine, celo Haus Der Luege in v dodatku rušilne Yü-Gung.

Od uveljavljene skupine z relativno dolgim stažem se običajno pričakuje rutinsko izveden nastop brez presežkov. Einstürzende Neubauten so dokazali, ne le, da niso za staro šaro, ampak po žaru, energiji in komunikaciji zlahka parirajo skupinam pol mlajših članov. Kaj šele glasbeno, ko se gibljejo kot celovit organizem v vrhunski formi.

Janez Golič