Letnik: 2000 | Številka: 10 | Avtor/ica: BIGor

NOVI ROCK

Križanke, Ljubljana, 9. 9. 2000

September je za nami, za nami je še en Novi rock, že dvajseti po vrsti. »Pa kaj?« se bo kdo odzval. »Kdo sploh še jebe Novi rock?« »Menda je konec z njim!« - je bilo slišati med insajderji.

Letošnji Novi rock je zopet minil v utečenem toku malomarnih skrbi za prihodnost slovenskega rocka. Že zopet smo bili polni pametnih besed in misli, letos tudi na novorockovski okrogli mizi Novi rock od včeraj do danes, kako naprej?. In že zopet vse tiho je bilo po Novem rocku (le redke je zbodla novička, da se je Radio Študent poslovil od sodelovanja pri organizaciji tega vsakoletnega festivala), se pravi, da Novi rock ne buri nikogaršnjih duhov. Ena od misli, ki se je pojavila za omenjeno mizo, je bilo spraševanje o uporabi že ostarelega pojma rock danes, v času, ko je z novimi glasbenimi praksami izgubil neposredno svežino in angažirano moč. Vendar tako kot ne bi bilo rokenrola brez bluesa in countryja (in še česa), tudi novih glasbenih tokov ne bi bilo brez večplastnosti rockovske ustvarjalnosti. Zato že na samem začetku opozarjam (da v nadaljevanju ne bi bilo pomote!), da želim s pojmom rock preseči obrobna ali celo getoizirana pojmovanja glasbene ustvarjalnosti in zavračam vsakršne demagoške okvire pravovernih rockerjev in tudi tistih, ki glasbene žanre in pojave vrednotijo po smeri vetra, v katero nosi trenutne muhe trendov. Ukvarjanje z imenom Novi rock zato, ker je v njem anahronistična besedica rock, ni produktivno, daljnosežno je celo destruktivno. Že čez nekaj let, no mogoče desetletje, se bodo (morda) nekateri javno spraševali o anahronizmu festivala Breakbeatnik (če bo sploh še obstajal?), češ da se odvijajo veliko bolj sodobni in produktivni glasbeni pojavi, ki so bolj v duhu časa, čeprav zanje danes sploh še ne vemo. Sic! Kaj pa anahronizem Ljubljanskega jazz festivala? Ob to se ni še nihče spotaknil, letos je bila sprožena le vroča vsebinska debata o programski politiki Oliverja Belopete.

Novi rock je bil v osnovi zamišljen kot festival, s katerim bi se predstavile in uveljavile nove, začetniške glasbene skupine. Njegova odmevnost je bila utemeljena na množičnosti, brez upoštevanja katere ne gre - ko je pojemala, so se začele burne razprave o prihodnosti te prireditve. Na začetku je šlo za nekakšno soočenje alternativne in sredinske glasbene produkcije. Po petletni praksi se je leta 1986 preoblikoval v festival zgolj alternativne glasbene produkcije, ki je bila tedaj sestavni del tedanjega družbenega dogajanja, in kot so danes nekatere elektronske prakse dobesedno trendovske, je bila tudi tedanja scena trendovska ter je zagotavljala množičnost.

Nekega dne sem na frekvenci Radia Študent ujel izjavo umetnika iz nekdanje Jugoslavije (imena si žal nisem zapomnil, naj mi bo oproščeno), ki je opozoril, da je bilo še pred petimi leti vse drugače: z veseljem je prihajal na Novi rock, kjer je srečeval ljudi, ki so bili odprti in komunikativni, danes pa so odljudni in zaprti v svoj »svetonazorski« svet. Umetnik je kratko in jedrnato zadel bistvo težav Novega rocka, ki je že od nekdaj izraz dogajanja na naši sceni, posredno je opozoril na segregacijo na sami sceni, na kateri vsak goni svoj prav in ni pripravljen na dialog. Zato mi je (bila) simpatična izjava Dušana Hedla na okrogli mizi: »Čustva je treba dati na oder!« V zgodnjih osemdesetih se skoraj nihče ni spraševal, kako to, da v Disku FV nastopajo Pankrti, U.B.R. in Videosex, prej se je vse skupaj dojemalo kot raznolikost domače glasbene ustvarjalnosti, kot njena pisanost. Danes pa ... sklicujemo se na multikulturnost – toda ali smo jo pripravljeni sprejeti, doživljati?

Novi rock 2000 je bil simbolično zaokrožen z 20. jubilejem, drugo leto, če se bo ponovno zgodil, pa bo praznoval 20. rojstni dan, kot je letos 41. ljubljanski jazz festival praznoval 40. rojstni dan. Po lanskoletnem več kot očitnem polomu je letošnji Novi rock s 1500 gosti z vstopnico ali z vabilom le pustil žarek upanja za prihodnost, opozoril pa je na več kot očitno rakasto obolenje. Tovariški večer glasbenikov in glasbenic, ki so bili iz meni neznanih razlogov omejeni z letnicami nastopanja na Novi rockih med letoma 1981 in 1995, je pospremil letošnji jubilej, obenem pa razgalil nizko pripadnost veteranov sceni, ki so jo postavili na noge. Na Peklenskem dvorišču, kjer se je odvijala pojedina in nazdravljanje s kozarčki sladkega vinca in s pločevinkami piva, so moje oči zasledile le člane Lačnega Franza, Indust bag, Berlinskega zida, Šunda, Kuzel, CZD, S.O.R., Strelnikoff, Dicky B. Hardy in Pridigarjev – od razglašenih 175 novorockovskih skupin. Porazno! S tako šibko zgodovinsko zavestjo se nimamo kaj trepljati po prsih, s tako šibko zavestjo, ki se hvalisavo spomni le tistih »svojih« let mladostniškega upora, kot se je zapisalo Mladini (glej Mladina, 28. 8. 2000), nimamo pravice trditi, da je Novi rock v krizi, ker je kriza globlja kot razpravljanje ob vrčku piva.

Letošnji Novi rock je očitno skušal oživiti množičnost, saj drugače ne moremo ovrednotiti uvrstitve Siddharte med goste, ki pa le ni pritegnila toliko parov ušes, kot so pričakovali. Nad tem se ni treba zamisliti Novemu rocku, ki tudi s to potezo ni našel dolgoročne rešitve, ampak skupini uspešnici, ki je največjo uslugo naredila angažirani trojki Žoambo Žoet Workestrao. Največji in nezasluženi debakel pa so doživeli Beograjčani Darkwood Dub. Z nastopom na Breakbeatniku na predvečer Novega rocka bi poželi več aplavza, kot so ga bili deležni od ostanka publike, ki se ponosno ni pridružila kordonu pobega s prizorišča po nastopu Siddharte. Vse to že zopet potrjuje, da se manj in manj prepuščamo čustvom - vse mora biti predvidljivo, ušesa morajo biti privajena na naslednjo preizkušnjo! Iz tega ne bom sklepal, raje bom vprašal: »Kakšen smisel še ima predstavljati nova imena, kot so letos Bitch Boys, Terminal Disease, Dežurni krivci, Broken Lock, Karpis in Torul (slednji se zaradi časovnih omejitev ni uspel povzpeti na oder Križank), če pa sama publika ni pripravljena preveriti kaj še neznanega?«

Novi rock je bil zgrajen v sodelovanju dominantnega Radia Ljubljana in alternativnega Radia Študent, imel je medijsko zaledje, ki je zagotavljalo množičnost. Getoiziranje in segregiranje alternativnega polja je omejilo medijsko predstavitev, za katero je potrebno imeti tudi populistične vzgibe. Novi rock jih je v zadnjih letih pokazal le v času promocije - podobno kot večina drugih poletnih festivalov s krajšo tradicijo. Vendar pa se Novi rock razlikuje od večine teh festivalov s poslanstvom afirmacije bendov v širšem kulturnem prostoru - vendar kakšna je ta afirmacija, kaj sploh nudi bendom razen nastopa na odru Križank? Prav iz mačehovskega odnosa do prihodnosti slovenskega rocka izvira tako slavna kriza Novega rocka. Ko se bo snela usojena koža obrobnosti in marginalnosti, bo tudi Novi rock dobil več svežega vetra, vendar žal prepozno. Treba je obrniti novo stran, nisem pa prepričan, da je dvajsetletna lekcija dovolj!

BIGor