Letnik: 2000 | Številka: 10 | Avtor/ica: Danijel Mežan
ARAB ON RADAR
MKNŽ, Ilirska Bistrica, 22. 9. 2000
Pa smo spet po kar nekaj mesecih stopili v preljubi nam MKNŽ, ki je tokrat ponovno gostil še ene ameriške norce in povsem zasluženo zbral zelo lepo druščino zaslepljenih heretikov. In če že kar na začetku izdam, da bomo ponovno govorili o destruktivni invaziji založbe Skin graft, je jasno, da brez pozitivnih sadomazohističnih šokov tudi tokrat ni šlo. Pravzaprav, če povsem odkrito priznam, me je šokiral že sam prihod na mesto zločina, ki je s prejšnjim tednom pridobil partnerski posel prek ograje, kjer sedaj vlada ogaben nakupovalni center ali nekaj v tem slogu. Zares lep kontrast, ki je moral - v maniri akcije in reakcije - v prostorih Mladinskega kluba Nade Žagar, lepo ogretih s človeško temperaturo, izzvati pravo malo anarhijo. Ali vsaj vsesplošno norost.
Vse se je jasno začelo ob pivu in malce predolgem nastopu novega lokalnega podmladka Trabakula, ki je zapolnil mesto predskupine. Raznorazni prebliski tipa - opa, novi slovenski Primusi - so bili na koncu povsem na mestu. Mogoče tudi opombe, ki glasovne izlive namenijo navezavi na tradicijo Žoambov in Strahuljarjev, niso bile nič kaj presenetljive. V nekem trenutku mi je po glavi hrumel celo Security prečastitih Effigiesov. Ampak le za kratko. Manjkati pa v bistvu ni smel niti Hendrix, ki mi je v 'kakor barvitem' kolažu Seksualne Igrice namenil edini nasmešek, ko mi je prijatelj privoščil besede: »Tak komad, pa tako lepo čustvo.« In še prav je imel. Potrebno bo še kar nekaj časa, potu in iskanja lastne identitete, da bo na mojem obrazu zaznati kaj več dogajanja. A perspektive so vedno dobrodošle, čeprav smo do Slovencev vedno nekoliko bolj kritični, a ne?
Ob čakanju na veliki finale je sledil še en šok. Pivo in nestrpno čakanje na tradicionalno pleskavico mi nista najbolj 'sedela'. Tudi želodec me ni preveč ubogal. In ker sem vedel, da me ob tokratnem srečanju z novo atrakcijo založbe Skin graft - blaznežih iz Providenca Arab On Radar - spet čaka nepozabna in najbrž tudi boleča izkušnja, sem vedel tudi, da moram biti pripravljen – fizično in mentalno. Toda prisotni v klubu, kot da se ne bi zavedali, niso kazali kakšnega pretiranega strahu, kot se je na primer pripetilo ob U.S. Maple, ki so 'možice' pognali v dir. Niti ob spoznanju, da je presenečenje večera, ki je premagalo celo našo zlato medaljo, torej, Mark Fischer, šef prečastite nam založbe, nagovarjal k pazljivosti. Ker trenutno poskuša navezati stike po Evropi in prebiva v bližnjem nam Dunaju, je Arabce Na Radarju pospremil po tej 'turi'. Na moje besede - zakaj bend, ki sicer 'strelja' kratke, a prekleto učinkovite strele maničnega kitarskega hrupa, odigra zgolj poluren 'set' - je preprosto in pričakovano odgovoril: Na koncu pravzaprav vse 'razturajo'. Uh, najbrž bo tale izkušnja kar precej podobna intenzivnosti in eksploziji prvega snidenja z The Flying Luttenbachers. In nisem se preveč zmotil. Tako, kot se ni prijatelj Weasel Walter, ko je za te 'idiote', katerih zadnjo ploščo je tudi produciral, rekel, da česa tako norega v življenju še ni doživel.
In potem so končno na oder prikorakali tudi Arab On Radar. Vsi oblečeni enako – črnina, seveda. V stilu. In če povsem odkrito priznam, me je že ob prvem zvočnem udarcu zelo zabolel želodec. Najbrž malce tudi zaradi piva, večino dela pa sta zagotovo opravila zvočni kaos in hrup, ki ju je četverica norcev sproščala na odru. Po kisikovem petminutnem oddihu se je začela prava bitka. Pijani punksi - ljubitelji Sida Viciousa - so rajali celo na odru z bendom. 'Večtonska' sila je prisotno občinstvo nenehno poganjala v intenzivno miganje, šokirani in začudeni obrazi pa tudi niso umanjkali. Pri Skin Graftu tako ali tako ne morejo. Še posebej, če nam je znano dejstvo, da je Mark Fischer, priznani stripar, v začetkih začel izdajati bende zgolj zato, ker ga je njihova muzika kar preveč spominjala na stripe. Sicer ne vem, v katerega bi umestil Arabce, a biti mora prekleto sadističen hardcore porno masaker. Mislim, da je bistvo še najbolje zadel moj kolega, ki je rekel: Ej, meni sploh ni jasno, kje tale Fischer najde te norce. Vse je pravzaprav videti kot montypytonska fora - 'Spot The Loony'. Smeh ni mogel manjkati. Če se tokrat niste udeležili 'proslave', ste še enkrat zamudili prelepo veselico Skin graft.
Danijel Mežan