Al Jones

Za novo tisočletje bluesa

Bluesovski glasbeniki z leti postajajo prepričljivejši. Al Jones še ni v letih, ko bi mu zaradi starosti zmanjkovalo glasu, v dvajsetih letih nastopanj in snemanj, kar je že kar zavidljiva doba, pa mu je uspelo doseči zavidljivo raven bluesovskega muziciranja. Jones je na kitaro prvič zaigral pri dvanajstih letih, za blues pa se je navdušil v drugi polovici šestdesetih let. Konec avgusta je nastopil na Trnfestu.

Al Jones snema za avdiofilsko založbo Enja/Intek (www.enjarecords.com) in je podobno kot številni bluesovski glasbeniki predvsem koncertni izvajalec, v to smo se pred leti lahko prepričali v Zagrebu, ko je nastopil kot gost na koncertu B. B. Kinga in odigral odličen koncert. Glasbene koordinate ustvarjanja Ala Jonesa so standardne - glasbenikov kitarski slog je namreč blizu Otisu Rushu in B. B. Kingu, medtem ko Jonesov glas sledi postulatom, ki sta jih postavila Sonny Boy Williamson in naš koncertni znanec Junior Wells. Tudi Jonesov repertoar je poln starih klasičnih in ničkolikokrat slišanih skladb bluesa, kot so Baby What You Want Me To Do, Born Under A Bad Sign, I Can’t Quit You, Baby in Five Long Years. Nekatere smo slišali tudi na ljubljanskem koncertu v okviru Trnfesta.

Al, se po tej vroči bluesovski predstavi lahko spomniš svojih glasbenih začetkov?

Davnega leta 1962 sem imel priložnost spremljati legendarni festival American Folk Blues, ki je tedaj potoval po Evropi in obiskal nekatera večja mesta. T-Bone Walker je na odru igral kitaro, to je bil trenutek, ko sem se za vedno zaljubil v blues. Zadeva je preprosta. Nekoga vidiš, ga slišiš igrati in potem skušaš še sam. To so bili torej moji skromni začetki. Na bluesovskih odrih sem zdaj že 25 let in mislim, da mi je v teh letih uspelo ustvariti tudi kaj svojega, čeprav je o tem pravzaprav težko govoriti. Menim, da nima smisla koga dosledno kopirati, včasih je tudi nemogoče, zato vsak kitarist prejkoslej najde kako svojo slogovno značilnost. Nekoga kajpak moraš imeti rad, z leti pa začutiš željo po svojem zvoku; s trdo vajo in delom ga po navadi tudi dosežeš. Če bi me prisilil, da povem imena treh mojih najljubših glasbenikov, bi bil moj odgovor: Sonny Boy Williamson, Howlin' Wolf s kitaristom Hubertom Sumlinom, čigar igranje je resnično osupljivo, in seveda Otis Rush. Žal z velikani bluesa, posebej s tistimi, ki so že odšli na drugi svet, nisem imel priložnosti igrati, pa tudi v Ameriki še nisem nastopil, čeprav si tega zelo želim, a kaj, ko vem, da je tam tako veliko dobrih, in ne pozabi, da imajo tam Otisa Rusha. Sem pa pogosto igral z Williejem Maybonom, ki je imel, če se ne motim nekje v štiridesetih letih, veliko uspešnico, in pa s Tommyjem Tuckerjem, avtorjem, ki je napisal skladbo High Heel Sneakers.

Na vsakega kitarista bluesa, ki igra na električno kitaro, je vplival T-Bone Walker, na tem festivalu pa so kajpak nastopali tudi drugi glasbeniki.

Vedeti moraš, da je v bluesu veliko dobrih glasbenikov. Poslušaj, kako igra in poje Sonny Boy Williamson, na klavirju blesti Otis Span, nihče ne igra kitare tako kot Otis Rush. Tudi B. B. King in Albert King sta nekaj posebnega. Po pravici povedano se niti ne spomnim, koga vse sem takrat slišal, saj jih je bilo preveč. Dejstvo je, da je veliko dobrih in da je vsak po svoje vplival tudi name. Še vedno poslušam veliko bluesa, predvsem starega z vinilnih plošč, pa tudi tistega nekoliko modernejšega iz šestdesetih in sedemdesetih let, zelo pa se razveselim tudi vsake nove plošče glasbenikov, kot so B. B. King, Otis Rush in Jimmie Vaughan - ta je pred kratkim izdal neverjetno dober album, ki mi je zelo všeč. Vesel sem, da sem Otisa Rusha že večkrat slišal na koncertu. Vedno znova me je prevzel, je eden največjih še živečih kitaristov in upam, da je rešil težave, ki jih je imel v življenju.

Nam predstaviš svojo zasedbo?

Tu poleg mene sedi David Hollstein, ki zelo dobro govori slovensko in že slabe štiri leta nastopa in snema z menoj, moj basist je že kakih 14 let Peter Schmid, z bobnarjem Oskarjem Pohnlom pa igram že celo večnost, saj sva se dobivala že kot najstnika in skupaj odkrivala bluesovske in glasbene ukane. Kakšna tri leta je z nami tudi Thilo Kreitmeier, ki skrbi za trobila in pihala, in z njim smo posneli zadnjo ploščo z naslovom Sharper Than A Tack. Moja zasedba se veliko spreminja in lahko rečem, da smo kot kakšna telefonska skupina. Pokličem jih, in če ima večina kaj prostega časa, se dobimo in igramo.

Koliko albumov si izdal doslej?

Skupina Al Jones Blues Band je posnela pet albumov. Trije so dosegljivi na vinilu, dva pa smo izdali na zgoščenki. Sem kar zadovoljen in srečen, posebno pa sem ponosen na prej omenjeno novo ploščo - mislim, da je to nekaj najboljšega, kar smo ustvarili kot skupina. Zelo sem zadovoljen tudi z avdiofilsko založbo Enja Records, saj je vložila veliko dela in denarja v našo promocijo. Zdi se, da imajo našo glasbo radi, zato vedo, kaj z njo početi. Posebno sem vesel, da delam z ljudmi, ki se zavedajo, da je zvok na odru ali v studiu zelo pomemben. Večina ne dela z notami, večina dela z zvokom, zato mi pač tudi tehnika veliko pomeni. Imam še to veliko srečo, da je moj prijatelj lastnik studia in mi ne računa veliko, tudi če v studiu ostanem dlje, kot sva se dogovorila. No, kot pevec in kitarist bluesa imam najraje koncerte, vendar sem tudi na zadnjem studijskem snemanju neizmerno užival in se udobno počutil. Vsi v studiu so bili prijazni, prvič pa sem imel dovolj časa, da sem vse posnel tako, kot je treba. Večino pesmi, ki smo jih posneli, smo prej kajpak neštetokrat zaigrali na koncertih.

Kaj se dogaja na evropskem bluesovskem prizorišču?

Že v Nemčiji je veliko dobrih bluesovskih skupin, slišal sem, da jih je nekaj tudi v Italiji. Žal ima veliko zasedb v imenu besedo blues, a pravzaprav igrajo slabo rockovsko glasbo, ki z bluesom nima prave povezave. Takšnih bendov je v Nemčiji vsaj 300, no, in moram priznati, da so nekateri vendarle kar dobri. V Evropo je prišlo veliko legend bluesa. Louisiana Red na primer zdaj živi v Nemčiji; mislim, da je eden zadnjih pravih pevcev bluesa, ki se spremljajo na akustični kitari - torej eden zadnjih mojstrov country bluesa. S tem, kaj se dogaja, pa se pravzaprav niti ne obremenjujem preveč. Želim si, da bi naslednjo pomlad lahko posnel novo ploščo in da bi čimveč nastopal. Veliko koncertov imam na primer v Švici, kjer imajo celo jazzovsko restavracijo, kjer nastopajo različni glasbeniki, največkrat sicer nastopam v bluesovskih ali jazzovskih klubih v Nemčiji in tudi drugod po Evropi, pravkar smo na primer prišli s festivala na Poljskem. Še najraje nastopam v majhnih klubih, saj tam resnično čutim zvok in ljudi, ki so tik pod odrom - to je prava stvar za blues. Prava občutja te prevzamejo le, če si resnično blizu občinstvu. Razmeroma velikokrat igramo tudi v televizijskih in radijskih oddajah po vsej Evropi. Vedno smo torej na poti ter delamo to in ono.

Jane Weber