Teofilo Chantre

Mož iz ozadja Cesarie Evore

Leta 1992 se je Cesaria Evora po daljšem premoru ustvarjalno prebudila. Kot kaže poznejše dogajanje, ravno ob pravem času, saj je tedaj naraščalo iskanje novih glasbenih prostranstev in s tem zanimanje za tako imenovano “lusofonsko” glasbo – slabo poznano glasbo iz nekdanjih portugalskih kolonij v Afriki, glasbo pod portugalskim kulturnim vplivom. Zato je njenemu “reaktiviranju” zelo hitro sledil mednarodni uspeh, s tem pa končno tudi prepoznavnost zelenortske glasbene ponudbe na mednarodnem prizorišču.

“Cabo Verde”, “morna” in “sodade” so postali pojmi, okrog katerih se je pričela porajati prava evforija. No, ne nazadnje je ta segla tudi do nas in se najbolj očitno pokazala na obeh Cesarijinih koncertih, da o prodaji njenih plošč ne izgubljamo besed. V teh krajih smo imeli priložnost nekaj zelenortske godbe slišati že prej (spomnite se plošč in nastopa skupine Simentera in še česa!), to je bilo veliko ob skoraj popolnem pomanjkanju informacij in zvočnega gradiva od tam. Vendar pa se je pravo spoznavanje bogastva tamkajšnje glasbene zapuščine in aktualnega dogajanja pričelo šele po Cesarijinih mednarodnih uspehih, saj je bilo naenkrat na voljo obilo pisanja in plošč. Takrat smo se prvič srečali tudi z imenom Teofilo Chantre. Pojavilo se je skupaj s Cesario Evoro, saj je že ob njenem povratku na prizorišče postal njej najljubši skladatelj, potem ko je napisal tri pesmi za album Miss Perfumado; torej za album, ki je začel fenomen bosonoge dive z Zelenortskih otokov. Teofilo Chantre je postal njen stalni sodelavec in je med drugim napisal besedilo za pesem Ausencia, ki jo je Cesaria posnela za film Underground Emira Kusturice, in sicer v romskem stilu in na glasbo Gorana Bregovića, kar je bilo njeno zagotovo najbolj nenavadno sodelovanje do zdaj.

Kot že rečeno: skladatelj in pisec besedil, predvsem pa tudi sam odličen pevec in kitarist Teofilo Chantre je bil pri vsem tem zraven. In vendar je vzporedno s sodelovanjem s Cesario Evoro krojil tudi lastno kariero. Počasi, a vedno bolj uspešno; doma že dolgo vrhunsko cenjeno, na mednarodnem prizorišču pa prav v zadnjem letu dokončno prepoznavno. Uspeh je najprej pripravil z dvema samostojnima albumoma Terra and Cretcheu in Di Alma, izdanima v devetdesetih letih, letos pa je ponudil tretjega z naslovom Rodatempo, ki je hkrati logično nadaljevanje, a vendarle tudi presežek tistega, kar je ponudil na prejšnjih dveh. Glasbeni izraz še vedno zamejuje znotraj koordinat, ki jih predstavljajo tradicionalni zelenortski ritmi, jazz in bossa nova, vendar je repertoar obogatil z 11 lastnimi pesmimi in s priredbo zelenortske klasike Amandia Cabrala, Remembering Cabo Verde; ob njih je opazno razširil izraznost petja in glasbene izvedbe sploh. Informacije, ki prihajajo do nas, govorijo o številnih koncertih, ki so že sledili izidu albuma, ter s tem povezani prepričljivosti koncertnih izvedb; to seveda še dodatno vabi k izrabi prve priložnosti za ogled kakšnega od njih. Seveda je “sodade”, ta neutolažljiva nostalgija po preteklem in domotožje hkrati, tudi v repertoarju albuma Rodatempo osrednja tema, ki se ji kot izrazit romantični poet vztrajno posveča. Vendar v njegovih pesmih prav tako najdejo mesto kolektivni spomin na borbe z zvijačnostjo življenja ter spomini na otroštvo in mladost na otokih, na srečne in prevarantske strasti.

Teofilo je ljubitelj kubanske in brazilske glasbe, navdahnjen pisec melodij, ki zelo dobro obvlada tudi izbrane instrumente, predvsem kitaro, če pa je treba, potem tudi cavaquinho, violino in klavir. Tradicionalne pesemske oblike coladera in morna, na katere seveda Kapverdčani tudi plešejo ali pa ob njih jočejo, pa pomenijo trdno osnovo njegovemu cenjenemu skladateljskemu delu, ki se pogosto razvije v tako imenovani “kreolski jazz” ali pa dobi celo razsežnosti komorne glasbe. Na zadnjem albumu je poskrbel tudi za dobro zasedbo v spremljevalni skupini ter za vrsto gostovanj priznanih zelenortskih glasbenikov, med katerimi velja omeniti predvsem gospoda po imenu Bau, odličnega kitarista in igralca na cavaquinho, ki ga sicer poznamo tudi kot originalnega tvorca akustičnega zvoka, ki je naredil Cesario popularno. Pozabiti ne smemo tudi harmonikarja Jackyja Fournireta, ki je bistveno prispeval k specifično bogatemu zvoku albuma. Amandio Cabral, cenjen skladatelj prejšnje generacije, je v njegov repertoar prispeval svoj hit, sicer pa je večino pesmi zanj napisal Teofilov oče Vitorino Chantre.

Vse opisane kvalitete bo mogoče preveriti na ljubljanskem koncertu, ki bo v Cankarjevem domu 7. decembra letos. Zasedba, ki se takrat obeta, naj bi bila: Teofilo Chantre (kitara in glas), Jacky Fourniret (harmonika), Kim Dan Le Oc Mach (violina), Sébastien Gastine (akustični bas) in Fabrice Thompson (bobni). Do takrat pa priporočam poslušanje albuma Rodatempo.

Zoran Pistotnik

Diskografija:

TERRA and CRETCHEU (Lusafrica, 262882)

DI ALMA (Lusafrica, 262382)

Rodatempo (Lusafrica, 2000)