Cheikh Lo

Vzhajajoča zvezda na senegalskem glasbenem nebu

Senegal je doživljal drugačno kulturno usodo od drugih zahodnoafriških držav, predvsem Malija in Gvineje, kjer je tamkajšnja socialistična oblast takoj po izbojevani neodvisnosti od francoske kolonialne nadvlade radikalno razrahljala kulturne povezave z nekdanjo prestolnico ter hkrati odločno, če že ne izdatno podprla nastajanje avtohtone popularne godbe, podložene z lokalnim izročilom. Formalno meščanska parlamentarna demokracija je še dolgo po neodvisnosti ohranila trdne povezave s Francijo, zato je imelo prevzemanje francoske kulture močan delež tudi v tamkajšnjem glasbenem življenju. Prepoznavni sodobni glasbeni stilemi so nastajali počasi; zadnji med pomembnimi (zahodno)afriškimi deželami - paradoksalno z vidika današnjega glasbenega dogajanja – je dobil lastno popularnoglasbeno prizorišče s spremljajočo infrastrukturo in zvezdniškim sistemom. Res je, da je že leta 1960 kot hišni bend nočnega kluba Miami v Dakarju nastala legendarna skupina Etoile de Dakar, zibelka večjega dela vseh pozneje pomembnih senegalskih skupin in posameznikov z Youssoujem N'dourjem na čelu. A tako Dakarske zvezde kot tudi pozneje iz njih nastale skupine so vse do druge polovice sedemdesetih let preigravale predvsem sicer zelo samosvoje priredbe skladb kubanskega rodu in drugih latinoameriških izvorov. Šele takrat je mlada garda okrog N'dourja izoblikovala lasten glasbeni izraz – mbalax. Ta je ob vseh drugih številnih domačih in tujih vplivih v osemdesetih letih senegalski glasbeni ponudbi dokončno zagotovil prostor na svetovnem popularnoglasbenem zemljevidu ter mednarodno uveljavitev. Youssou N'dour, Baaba Maal, Ismael Lo in mnogi drugi, manj znani, so bili in so še vedno nosilci te odmevne uveljavitve. Sredi devetdesetih let jim je ob bok stopil še en izrazit predstavnik senegalskega mbalaxa – Cheikh Lo.

Bobnar in tolkalec, tudi kitarist, predvsem pa odličen pevec Cheikh Lo ni novinec na glasbenem prizorišču, kot bi se morda dalo sklepati po tem, da smo ga zares spoznali šele z njegovim mednarodnim diskografskim debutom Ne La Thiass iz leta 1996. Kot kaže, pred tem preprosto ni imel prave priložnosti, morda tudi ne zadostne ustvarjalne zrelosti in profiliranosti, predvsem pa ne avtorske prepričljivosti, s katero si je pridobil priznanje in podporo Youssouja N'dourja. Leta 1955 v Burkini Faso senegalskim staršem rojeni in trdno duhovni islamski tradiciji zavezani Lo je odraščal v kraju Bobo Dioulasso, na meji s Senegalom in Malijem; na križišču vplivov torej, ki ga bogatijo še danes. Odrasel pa je v Dakarju in se že v mladosti naposlušal zairske rumbe in kubanskega sona, zato se je v zgodnjem obdobju glasbene poti poskušal z igranjem priredb kubanske glasbe. Poklicno pot je pričel šele pri enaindvajsetih letih; manj opazno je nastopal po Maliju in v Parizu, kjer je nekaj časa tudi živel. Kot studijski glasbenik si je pridobil ugled, pa tudi pomembne izkušnje in glasbeno širino, saj je sodeloval z vidnimi glasbeniki iz različnih predelov Afrike. Potem se je vrnil v domovino in se odločil za samostojno pot. Ustanovil je lastno skupino, iz katere se je počasi razvila današnja z imenom N'Digel, poimenovana po delu njegovega širšega imena. Predvsem pa je nase opozoril Youssouja N'dourja, ki je ravno tedaj ustanavljal lastno založbo plošč Jololi, potem ko je v Dakarju že postavil na noge lasten snemalni studio Xippi. N'dour mu je s svojo podporo odprl povsem nove možnosti. Omogočil mu je snemanje v svojem studiu ter pri založbi izid prvega pravega, pa četudi kasetnega albuma, ki ga je tudi produciral; Cheikhu Loju je pomagal celo tako, da ga je na snemanju prvih šestih pesmi spremljal del članov skupine Etoile de Dakar. Kaseta je imela izjemen uspeh, predvsem pa so jo slišali tudi ljudje pri londonski založbi World Circuit. Tri dodatno posnete skladbe so bile nato potrebne za to, da je bil narejen Cheikhov prvi album Ne La Thiass, ki ga je doletela tudi čast, da je prvi v katalogu N'dourjeve založbe Jololi.

Že ob poslušanju prvenca smo napovedovali, da se bo Cheikh Lo hitro zavihtel v sam elitni krog senegalskih zvezdnic in zvezdnikov. In napovedi so se izpolnile. Oprijemljivo potrditev, da njegov ustvarjalni potencial ni le rezultat prepleta srečnih okoliščin, zato priložnostnega značaja, smo dobili sicer šele lani z njegovim drugim albumom Bambay Gueej. Vendar pa se je že v vmesnem obdobju razširil glas o energičnih in slikovitih koncertih. Na drugem albumu je ponudil spet devet novih lastnih pesmi, ki sta jih soproducirala Youssou N'dour in Nick Gold, posnete so bile spet v N'dourjevem studiu Xippi v Dakarju, dosnete v Havani s kubanskimi glasbeniki ter dokončane v Londonu – to je bilo dovolj intrigantno za vsakega poznavalca aktualnega afriškega etno popa. Bambay Gueej je album zrelega ustvarjalca, to seveda danes ob poznavanju njegove dosedanje, žal do nedavnega skrite ustvarjalne poti ne čudi več. Na njem že vodi lastno skupino N'Digel, ki jo je dokončno sestavil spomladi 1997 po uspešnem prvencu, ko so se odprle možnosti mednarodnih koncertnih turnej. Seveda se albumu možnost izbora glasbenikov in stalnost zasedbe pozna prav v gotovosti izvedbe in zrelosti zvoka. Številni gosti, ki jih je povabil k snemanju, so stalno zasedbo predvsem izrazno okrepili ter seveda pomembno popestrili zvočno podobo. Med njimi so bili Pee Wee Ellis, saksofonist in aranžer Jamesa Browna ter glasbeni direktor Vana Morrisona; pa član reggae skupine Aswad Bigga Morrison, ki je igral orgle Hammond; Richard Egues, flavtist in ustanovni član kubanskega Orquesta Aragon, je pri svojih osemdesetih pomagal zaokrožiti skladbo M'Beddemi, trobentaška sekcija Afro Cuban All Stars pa je prisotna še v eni skladbi. Ponovno so pomagali tudi člani Super Etoile de Dakar, malijska pevka Oumou Sangare pa je sodelovala v duetu z Lojem v skladbi Bobo Dioulasso, posvečeni kraju, ki ju povezuje. N'dour, ki je spet zagotovil vse potrebno za nastanek plošče, je zapel skupaj z Lojem v sklepni duhovni pesmi Zikr. Naravnost veličastno. Rezultat je izvedbeno suveren in izrazno bogat album, ki se je nemudoma vpisal med najboljše, kar je lansko leto ponudilo v afriškem etno popu. Po vsem tem nam je manjkala samo še ena preverba Cheikhovih ustvarjalnih potencialov: koncert. In prav ta se bo zgodil po okroglem letu, od kar Cheikh Lo koncertno promovira svoj zadnji album. Preverite v Cankarjevem domu 25. novembra; okoliščine so optimalne.

Zoran Pistotnik