Funkstörung

Ko elektrotehnični manevri motijo radijske signale

München, glavno mesto nemške pokrajine Bavarske, pijano prizorišče Oktoberfesta in cilj šolskih ekskurzij v Tehnični Muzej, po glasbeni strani pa domača baza tehno in lounge konglomeratov Disko B in Compost ter odličnega kluba Ultraschall, je tudi ustvarjalno zavetje dua Funkstörung.

Najprej nekaj o samem izrazu. Termin 'funkstörung' nam razkrije več različnih pomenov. V nemškem jeziku funk pomeni radio, glasbeno pa napeljuje na glasbeno zvrst z istim imenom. Störung prevajamo kot motnja ali prekinitev, če pa oba izraza (funk+störung) združimo v značilno nemško sestavljenko, dobimo izraz za radijske motnje. Glasba, ki nastaja pod tem imenom, je v osnovi res sestavljena iz motenj, iz faktorjev, ki ne spadajo skupaj in se medsebojno izključujejo. Asketska elektronika se meša z domačnim funkom, melodije nadgrajujejo neskladni zvoki, ritmičnost je prekinjena s hrupom, ambienti pa so presekani z lomljenimi ritmi. Dobimo kombinacije nasprotij, antiritmično programiranje bobnov, po drugi strani pa popolnoma prijazne elemente, ki ostajajo takšni, kot bi morali biti. Funkstörung sta postala sinonim za inteligentno elektroniko (IDM – intelligent dance music), nekakšen garažni referenčni kliše z zelo dobrimi povezavami. Michael Fakesch in Chris De Luca torej delata pravoverno elektronsko glasbo, tako, kot je predpisano in velja za korektno. Nista zastonj nemški ekvivalent angleških Autechre, neke vrste remiksani Aphex Twin in močno potenciran val 'east coast' elektronike iz zvočnega podzemlja New Yorka in Miamija.

Njuna glasba je ekskluzivni artikel, ki nikoli ne pristane v nepravih rokah. Funkstörung sta bila že na začetku redek zbiralski objekt, za katerim letajo obsedeni oboževalci. Ampak najboljše stvari se podarijo le prijateljem. Glasba tako ne bo zlorabljena, ampak jo bodo cenili. Nekateri projekti (na primer MASK, ki nastaja skupaj z manchestersko založbo Skam) so bili natisnjeni le v 200 izvodih. Petdeset jih je dobil Andy Maddocks, šef založbe Skam, petdeset sta jih obdržala Funkstörung za De Lucovo trgovino Delirium v Münchnu, ostanek pa je šel za prodajo v berlinski trgovini Hardwax. Vinilne plošče boste dobili v skrbno odmerjenih nakladah, distribucija pa poteka le prek zavezniških trgovin in založniških kolegov. Antikomercialna politika, ki pa se je kljub vsemu strla pod bremenom povpraševanja. Zadnjo ploščo dua Funkstörung dobimo pri berlinski založbi !K7, s katero sta Fakesch in De Luca podpisala tudi distribucijsko pogodbo za njuno založbo Musik Aus Strom. Neodvisnost in izjemnost sicer ostajata, medijska napihnjenost pa tudi. Funkstörung sta stopila v prostor množičnega in celo omejeni format vinilne plošče zamenjala za cedejko, pa čeprav raztreščeno, kot jo lahko opazujemo na naslovnici njunega zadnjega albuma. Album Appetite For Destruction je njun prvi resnični množični proizvod ter hkrati sprememba taktičnih tržnih manevrov in zvočnih strategij. Iz strahu pred ponavljanjem in kopiranjem starih vzorcev sta se Funkstörung celo zatekla k vokalom in jih v hiphoperski maniri vključila v nedavne koncertne nastope po Evropi in Ameriki. Odzivi so bili seveda mešani, češ, zakaj sta le morala na oder postavljati nadutega MC-ja, ko pa sta vendar boljša brez nepotrebnega besedičenja in animiranja publike. To pomeni, da so njuni nastopi posebno medžanrsko doživetje, ki skuša uiti vsakdanji statiki in minimalizmu 'live acta', živega nastopa. Funkstörung se v tem pogledu selita tudi v vizualno, v nasprotju z introvertiranim nastopom 'dveh tipov, ki se z zanimanjem sklanjata nad kupe opreme in zadovoljno migata z glavo'. Kljub vsemu lahko cenimo njuno žrtvovanje in pionirstvo v službi napredka ter željo po raziskovanju novih in neodkritih ozemelj elektronske glasbe. Od začetka je torej daleč, Funkstörung pa sta se v razvojnem procesu večkrat znova odkrila in s svojo glasbo skorajda začela znova.

Prvi stiki so se navezovali v Rosenheimu, majhnem mestu v bližini bavarske prestolnice, kjer je Michael Fakesch, takrat še študent, organiziral zgodnje tehno zabave. Chris De Luca se je znašel na seznamu didžejev, sodelovanje pa se je povsem slučajno razširilo tudi v produkcijo. Takratni glasbeni stil je dovolj dobro znan in se navezuje predvsem na nizozemski 'acid' tehno zvok. Ta se zdi svetlobna leta oddaljen od današnje zvočne podobe dueta Funkstörung. Dveletni zaslužki organiziranja zabav so šli takoj za nakupe najosnovnejše studijske opreme. Ta se je z leti spreminjala in postajala veliko bolj sofisticirana, čeprav sta Fakesch in De Luca dolgo časa trmasto vztrajala samo pri uporabi sintetizatorjev in ritem mašin. Računalnik sta z odporom kupila šele pred nekaj leti, čeprav sedaj trdita, da brez njega ne bi mogla zdržati. Sedaj je osrednja točka njunega studia. Edini prostor, kjer računalnik ne najde mesta, je oder. Pri koncertnih nastopih se Funkstörung držita kar se le da preproste formule: sprotnega sekvenčenja in ritem mašin, zadnje čase pa so se jima pridružili tudi gostujoči pevci. Celo sampler, glavno orodje večine elektronikov, se na odru ne pojavi.

Ampak preselimo se nazaj na začetek devetdesetih. Prvi rezultati studijskega dela so bili vsaj po mnenju Fakescha in De Luce precej dobri, zato so prvi demo posnetki 'črpajočega' tehna takoj leteli na naslove najljubših založb. Na vrhu lestvice zaželenih je bila tudi nizozemska založba Bunker Records z razširjeno mrežo zavezniških partnerjev, psevdonimov in različnih zarotnikov. Lastniki založbe, ki še vedno deluje v Haagu, anonimni kolektiv Unit Moebius, so bili nad posnetki tako navdušeni, da so Fakeschu in De Luci takoj ponudili dogovor za šest albumov. Začetek ne bi mogel biti bolj obetaven, čeprav se je kmalu razkrilo, da so bile stvari preveč lepe, da bi bile v celoti resnične. Brez zapletov pač ni šlo. Od podpisa pogodbe do izida albumov sta minili kar dve leti, tako da so na dan prišli šele leta 1996. Vseh šest albumov je izšlo naenkrat, in sicer pri povezanih založbah Bunker, Acid Planet in Inter-Ferred Communications, za katero stoji naš stari znanec, disko nostalgik I-F. Zamuda je bila za Funkstörung nelagodna izkušnja, saj so bili zvoki na sveže urezanih vinilnih ploščah že ob izidu stari. Njun slog se je v dveh letih tako temeljito spremenil, da se s staro glasbo nista mogla več identificirati. Ni več pomenila njunih prizadevanj, to po svoje dokazuje že zadnja plošča za Inter-Ferred Communications, Artificial Garbage. Z njo sta se najbolj oddaljila od acid tehno zvoka in tako že pokazala, v kaj se bosta izoblikovala kasneje. Skladbe, ki so sledile, so bile bolj kompleksne in inovativne, saj nastajajoči godbi ne moremo več neposredno pripisati imena tehno. Funkstörung sta vzore našla pri angleških somišljenikih Autechre. Nastajala je nova zvrst, ki jo spoznamo po nenavadni mešanici tehno estetike, abstraktnega in upočasnjenega hip hopa, zapletenih lomljenih ritmov ter prijaznih, toplih ambientov. Funkstörung svojega navdušenja nad omenjenim angleškim duom ne poskušata skrivati. Priznavata celo, da so si v mnogih pogledih zelo podobni, celo identični. Nekatere poteze so sorodne, tako da pogosto prihaja do zamenjav in zmedenih vrednotenj. Nekaj, kar sta naredila Autechre, bi lahko brez problemov zamenjali za Funkstörung in nasprotno.

Ker so bile dosedanje izkušnje z založniki negativne, sta Fakesch in De Luca začela pospešeno razmišljati o ustanovitvi lastne založbe. Tako bi si prihranila veliko problemov, počasnih odločitev in negotovosti pri uveljavljanju zvočne avtonomnosti. Tako jima ne bi bilo treba čakati na tuje založbe, njuna glasba pa lahko izide že nekaj tednov po tem, ko sta končala z delom v studiu. To se izkaže kot koristno pri dveh producentih, ki brez izjeme izdata ves material, ki ga posnameta. Brez izjem. Komad mora biti stoodstoten, drugače je brez pomena, da ga dokončuješ. Za njuno glasbo se je nekaj časa sicer zanimala založba Rephlex Aphexa Twina, vendar Funkstörung nikoli nista dobila odgovora. Vse je bilo torej pripravljeno za samostojno založbo Musik Aus Strom, ki bo njuno glasbo predstavila v popolnoma spremenjeni podobi. Prva plošča je prišla le dva meseca po gradivu, ki so ga izdale tri založbe v Haagu. Ime za založbo sta si Funkstörung sposodila kar pri enem od starih projektov, čeprav jima je prvi navdih za ime nudila neka stara nemška knjiga o analognih sintetizatorjih. MAS je na začetku izdala dve mali plošči z materialom, ki sta ga naredila Funkstörung, kasneje pa sta interno naravo založbe zamenjala s pogostimi gostovanji in zadnje čase tudi z odkrivanjem neznanih imen elektronske scene. Prvo gostovanje je prišlo pod kataloško številko tri, avtor pa je Symon Pyke ali Freeform. Njegov brat Matt Pyke je po drugi strani prevzel skrb za vizualno podobo založbe, tako da vse naslovnice in ovitke oblikuje studio The Designers Republic. Večino plošč založbe MAS spoznamo po značilnih rjavkastih ovitkih iz kartona, razen redkih izjem, ki so opremljene z eklektično, fraktalno grafiko, značilno za Designers Republic. Založba je do tega trenutka nanizala okroglih petnajst izdaj, nekatere so tudi rezultat solo dela in projektov Fakescha in De Luce. Prvi je izdal trojno serijo malih plošč z naslovom Demon, ki je bila lani prvič zbrana tudi na cedejki. Nastal je mini album, ki se po Fakeschovi partnerki imenuje Marion. To je hkrati začetek sodelovanja z berlinsko založbo !K7, ki se je odločila distribuirati MAS, izdala pa je tudi zbirko remiksov Additional Productions in album Appetite For Destruction. Ampak naštejmo še druge udeležence razširjene družine MAS. Prvi je nemški elektro skrajnež Andre Estermann s solo ploščo ter sodelovanje z Michaelom Fakeschom, imenovano AEMic. Sledijo še Electric Sheep (Jan Bruhke), While, ki je prvi ameriški producent pri MAS, ter ena od zadnjih pridobitev založbe, ki prihaja iz nekdanje vzhodne Nemčije, Swap. Za psevdonimom se skriva Lee Konzack, plošča pa se vrača nazaj na ozemlja, ki sta jih Autechre odkrivala z albumom Amber.

Za najbolj vznemirljivo in obenem skrivnostno serijo malih plošč je MAS poskrbela v sodelovanju z Andyjem Maddocksom, ki vodi manchestrsko založbo Skam. Pod imenom MASK so se do sedaj pojavile tri plošče, omejene na 100, 200 in 400 izvodov. Izvajalci niso znani, tako da nam pogosto preostanejo le slepa predvidevanja in ugibanja. Glavni osumljenci pa so kljub vsemu Boards Of Canada, Geskom (alter ego dueta Autechre), Bola, Jega, While, Sonic Beat Alliance ter ameriški mutirani hip hoper Push Button Objects. Sodelovanja pa niso bila omejena le na zavezništvo z založbo Skam. Funkstörung sta dve mali plošči izdala še pri münchenski založbi Compost (Sonderdienste in Funkenstört), gostovala sta pri založbi Chocolate Industries iz Miamija (Post Art EP), vrsto remiksov sta naredila tudi za angleško založbo Fat Cat. Pri njih sta izdala njun najbolj slaven remiks, komad All Is Full Of Love islandske pevke Björk. Distorzirani in upočasnjeni lomljeni ritmi, skrbno razvrščeni v ločene zvočne grupacije, rabijo kot podlaga vokalom, ki sta jih Funkstörung spustila skozi vrsto efektov. Zanimivo je, da je še preden sta izdala svoj album, izšla tudi zbirka remiksov Additional Productions, ki sta jih Funkstörung naredila v preteklih letih. Nekateri so verzije komadov, ki sodijo v njun krog zanimanj, druge pa sta delala s predpostavko, da bosta komade, ki jih ne marata, spremenila v nekaj lepega in poslušljivega. Tako so pod njune roke padli Visit Venus, East Flatbush Project, Various Artists, S'Pex, Funckarma, Finitribe, že omenjena Björk, War ter hip hoperji Wu Tang Klan.

Funkstörung je še vedno širok projekt, sposoben spontanih, intuitivnih resignacij in ponovnega obnavljanja. Michael Fakesch in Chris De Luca se z zadnjim albumom Appetite For Destruction spet obračata v neko neznano smer. Z novimi zvočnimi koncepti sta ušla nekajletnim ustaljenim vzorcem, saj se je nekaj časa resnično zdelo, da sta se ujela v vzorec kopiranja in ponavljanja obrabljenih idej. Preveč sta bila zamenljiva z zgodnjimi Autechre, njune poteze pa so postajale že od daleč predvidljive. Iz te črne luknje, ki jo načeloma izkusi vsak glasbenik, ju je rešilo odkritje, ki sta ga dosegla pri delu z remiksi. Prišla sta do sklepa, da vokali delujejo tudi v družbi z elektroniko. Veliko časa je takšno prepričanje veljalo za grešno, sedaj pa imamo pred nami enega od prvih dokazov, ki trdi nasprotno. Funkstörung sta tudi sedaj močno vezana na hiphoperske vplive, čeprav je njuna mešanica močno cepljena s tehno miselnostjo. Glasba je le nadgrajena in na novo postavljena. Album Appetite For Destruction, ki zaradi naslova močno spominja na Guns'n'Roses, dobite pri založbi !K7, Funkstörung pa sta v nedavnih intervjujih za bližnjo prihodnost napovedovala nadaljevanje kompilacije Additional Productions. Radijske motnje se nadaljujejo.

Jure Matičič